po povratku iz kratkega tripa v angleško krajino sem še večji fen angleških kuharjev, ki svoje rojake na vse možne načino skušajo preusmeriti izpred hladilnikov s pripravljeno krmo v megamarketih pred domače šporherte in pri tem uženejo marskitatero zabavno reč … pri tem jim je prav malo mar za stereotip, ki na eni strani povzdiguje francosko in/ali italijansko kuharijo in na drugi strani rad viha nos nad angleškimi šporherti in kidney piei, baked beansi, black puddingi in ostalimi hecnimi rečmi, ki prihajajo iz njih … tipčkom je namreč zelo jasno, da je ta sterotip precej starejši od televizije in sodobne multimedijske mašinerije … angleški kuharji so pač v zadnjih desetih letih naredili totalen medijski darmar in so dandanes globalni kulinarični opinion leaderji … angleški zvezdniški kuharji so down to earth, precej manj v oblakih od francoskih haut cuisine svečenikov, in s precej bolj globalnim urbanim appealom od italijanskih šaljivcev … poleg tega imajo angleži še zgodovinski gobasti kompleks in pridno srkajo vplive in sestavine z vseh koncev ter jih pametno dozirajo v svoje kreacije … le te pa potem razkazujejo na televizorjih, na netu in v neštevilnih knjigah … najbolj izpostavljen je seveda omniprezenten jamie oliver, sledi mu  fuckin’ gordon ramsay, pa prijazne od ainsleya harriotta, še en drajšternar (in po nekem seštevku različnih ocen restavracij najboljši kuhar na svetu) heston blumenthal, moj personalni favorit pa je- že odkar sem iz paketa vzel njegov celoletni kuharski vodič – gary rhodes, ker je precej skuliran, fura sezonske reči in v receptih popisuje obvladljive, ampak spektakularne zadeve, kot je recimo rižota z rdečo peso in jagnječjimi ledvicami … prav pred kratkim je mojster gary izdal novo buklo, ki jo je naslovil keeping it simple in v katero je nanizal celo brdo minimalističnih no nonsense receptov, ki pridejo še kako prav on a busy day, ali pa na  takole leno nedeljo, ko se je fino valjati z deco po tleh in šporhert zgolj oplaziti s pogledom … sladkega piščanca z limono se naredi takole:

•  en komplet piščančevih ekstremitet (bedra in peruti), ali pač štiri cela bedra
• ena limona
• žlica sladkorja
• centimer masla
• sol, poper, olivno olje

pečico nakuri na 200 stopinj, tačas, ko se segreva pa nasoli in napopraj kose piščanca … na ogenj pristavi ponev ali nižjo posodo, pri kateri je še najbolj važno, da če že ima ročaje, naj bodo neobčutljivi na temperaturo … no, v to posodo nalij malo olja in na njem najprej s kožo navzdol opeci piščanca … obrni ga, da porjavi še po drugi strani,  ga nato premaži z mešanico limonine lupine in sladkorja ter deni v pečico za 40 minut … vsake toliko kose mesa malo polij s sokom od pečenja … na koncu meso zloži na krožnike, v ponev pa stisni sok limone in vmešaj na kocke narezano maslo … z omako prelij kose mesa, za zaraven pa naj bo kaj solatno zelenega in morebiti kakšen navaden dušen riž, pilav ali pa pire krompir … njami!

soundtrack: simple minds – big sleep