prva beseda je zato, ker jo je v svojih deskripcijah slovenske meščanske kuharije navedla sestra vendelina (že res, da je potem njen založnik pokasiral grafit luka novak pedr narkoman zajebu vendelino, ampak glede na vendelinine pavšalne navedbe časov peke in postevaluacijska pametovanja (če je nadev preredek, se bo potica drobila, če pa je pregost, bo špehnata – wtf! … pa dej povej koliko česa naj dam v nadev da bo lih ta prav! … tele od oka merice sem oprostil svoji bici, ampak od ene resne nune, ki je celo življenje kuhala bi pa že pričakoval kaj bolj konkretnega, jeli?!) je ona zihr zajebala precej potic), druga beseda pa za vse talijančke, ki so v teh praznih prazničnih dneh delali gužvo na tromostovju … (no, zamisliti se moram še nad samim sabo, ker pišem stavke z dvojnimi oklepaji – človek pač ne more kar tako iz svoje naravoslovno matematične tehnične kože … jebiga) … no, vendelinina potizza se je v končni fazi izkazala za čisto kvaliteten velikonični produkt, čeprav sam večinski delež za špektakularnost pripisujem etno earthnwareu, ki mi ga je že precej nazaj podarila chefica, in ki je zdaj doživel potično premiero … ker s temi poticami je tako, da so res dobre na dan ko so pečene + en dan … pečemo jih pa vsi naenkrat: za božič in za veliko noč (ne vem zakaj jih ne bi recimo palili še 8. februarja ali 25. junija … ali pa recimo, 14. novembra, ob obletnici uvrstitve slovenije na svetovno provenstvo v fudbalu?) … in vsi, ki pečejo potico natančno vejo, da je, dobra samo na dan p + 1 … in jo zato uturavajo vsakemu, ki pride naokrog, da naj jo odnese s sabo … in potem so zamrzovalniki polni potic … no, tale chefova je šla v promet v manj kot v 24 urah po nastanku … kljub temu bo doživela reprizo, ker je treba odpraviti še nekaj tehničnih pomanjkljivosti … predvsem jo je treba zviti bolj na trdo in bolj paziti na začetku peke, ker je tokrat malce prehitro porjevela … ko bo prfekt, pa sledi še recept, s timingom pečenja vred …