eno bolj zabavnih branj za krajšanje srednješolskih dni je bil steinbeckov kombo ulice ribjih konzerv in polentarske police … knjižice iz zbirke humor so nasploh prišle prav za sekat monotonijo realističnih in naturalistničnih špehov, ki jih je predpisovalo domače branje in za lajf-iz-gud protiutež zajebanim eksistencialistom tipa camus in sartre, ki so bili branje po osebnem izboru vsakega mladega občutljivca, poslušajočega jesus and mary chain, all about eve in sisters of mercy … no, steinbeckovi neškodljivi luzerski bizarneži, ki so živeli v pijanskih komunah in pili koktejl, ki ga je eden od njih pripravil tako, da je cel dan v kantico zlival vse, kar so v kozarcih pustili gostje v pajzlu, kjer je delal mogoče niso najboljši zgled za formirajoče se mladince, zato se tudi niso uvrstili v bralni kurikulum, in po mojem še zdaj niso … čeprav bi po mojem mnenju tja kar sodili, saj malo ležernosti in lako-čemo attituda v teh za kešem in slavo pehajočih se časih ne bi bilo odveč … no, pisati sem seveda hotel o polenti, ki nikoli ni bila prav visoko na spisku priljubljenosti (za razliko od minichefa, ki bi zlahka zmagal na volitvah za predsednika polentarske mladine slovenije … pa i šire), mogoče tudi zato, ker je za polento veljal tisti napol skuhan in pocast koruzni zdro, ki so ga v šolski menzi za malico oblili z mlekom, za kosilo pa z golažem … no, ampak polentica je lahko prav fletna, recimo tista, ki jo skaručenski slavc napika s slanim sirom in gratinira v krušni peči, ali pa kakšna bolj sofisticirana bela, ki vam jo kdaj postrežajo na slovenskem west sideu … bane  je zadnjič polento naštimal malo po svoje – zakuhal jo je v mix sladke smetane in vode, dodal malo žafranike, jo zmiksal s paličnjakom in jo pustil v rahlo tekočem stanju, se pravi, da se j po talarju razlezla kot prava juicy taljanarska rižota … chef je potem reč doma zapeljal še naprej in napedenal kremasto, sladkasto, smetnasto polento s šparglji … takole gre:

• šop zelenih gojenih špargljev
• deci sladke smetane
• kozarec instant polente
• maslo, sol, opcijska žafranika

najprej zavij v lupilnico, kjer lepo olupi šparlje in jim polomi olesenele spodnje okončine … od tu greš v osnovnico, kjer boš olupke in olesenelce popražil na maslu, zalil z vodo in kuhal kakšne pol ure ter tako dobil dišavno špargljevno osnovo za kuhanje polente … se pravi, da si že v kuhalnici, kjer štirim decijem osnove dodaj sladko smetano, zavri, rahlo osoli in med mešanjem počasi sipaj polento … naj nežno brbota, ti pa se medtem odpravi v dušilnico, kjer boš na malo masla in vode zdušil olupljene šparglje … ko začne polenta lesti vkup jo malo dezintegriraj s paličnjakom … pazi, da ne rata pregosta – če se ti začne strjevati jo zalij z osnovo ali vodo (oboje naj bo precej vroče) … vmešaj še dva ščepca žafranike, da dobi polentka malo barve na svoja lička … odstavi, nareži šparglje na nekajcentimetrske palčke in vmešaj v polento, če se ti da pa vršičke že prej prišparaj za šmekersko dizajniranje po vrhu … kakšen frišno ribnjen parmezan čez tole ne bo škodil, kakšen glaž lahkega belega za zraven pa tudi ne …

soundtrack: the jesus and mary chain – psycho candy