o berlusconijevih črnoredečih bo chef skorajda nikoli rekel kakšno dobro besedo … ampak če je kdo že moral dati gole v letošnjem finalu, je še najbolj prav, da je bil to pippo, predvsem zato, ker ga je coach ancelotti pred dvema letoma, ko je liverpool ujel tri gole zaostanka, pustil sedeti na klopci … letos te napake, žal, ni ponovil in pippo je lepo nastavil levo rokco za prvega in potisnil kakajevo jasnovidno podajo mimo reine za drugega in to je bilo to, na sicer precej bedni tekmi … o tem, kako liverpoolski recepti v sredo zvečer niso delali raje ne bi (okej, naj bo: krhko testo za načrtovani pot pie je bilo tako krhko, da ga niti kletvine niso spravile skup, bilo ga je enkrat premalo, finalni udarec pa mu je prizadejala popolna neslanost; metin žele za jagode pa je sicer lepo dišal, bil fletne barve, ampak si je vzel en dan časa, da se je strdil … eh!), zato se ustavimo tam, kjer bi se morali tudi v sredo: pri črni in rdeči rižoti … naj mu bo pippotu, če kdaj pride na obisk, zavijem v ribnico in ponovim tole:

• četrt kile ogroglozrnatega riža
• liter ribjega ali zelenjavnega fonda
• pol kile lignjev (vzemi kar totnje, ker so cenejši in nadvse primerni za dinstanje na dolge proge)
• pol kile sipe
• eno dozo sipine tinte
• pest suhih paradajzov
• piksno pelatov
• ena čebula
• tri, štiri šalotke
• par strokov česna
• glaž suhega belega
• šopek peteršilja
• olivc, sol, poper

pippoidni rižoti boš skuhal iz iste rižolinske osnove, na koncu boš samo v polovico vmešal črno omako, v drugo polovico pa rdečo … v bistvu bi lahko rižoti imenoval tudi spravni, kao bojne žlice zakopavajo ta rdeči in ta črni, ampak malo dobrega okusa pa le mora ostati, zato ostajamo pri milanskem pippotu (čeprav ni izključeno, da ne bi kdo kdaj naredil samo ene ali druge … rdeča je bolj kiselkasta, črna bolj sladka, če te slučajno mika v to smer) …
najprej na rdeče: vsaj za uro namoči sušene paradajze, nato jih ožmi in nakockaj … na olivca butni sesekljano čebulo, malo za tem drobno nariban česen in očiščene, olupljene in na krogce narezane lignje … praži na veseli vatri, dodaj sušene paradajze in nakockano vsebino piksne pelatov … pokrij in duši dobro uro ali več … če je preveč omake na koncu odkrij in izvedi izparevanje na velikem plamenu …
zdaj pa na črno: sipo nareži na kocke in praži na drobno sesekljani šalotki … zalij z malo belčka, počakaj da malo izpari, vmešaj sipino tinto in malo fonda ter na majhnem ognju mehčaj dobre pol ure …
rižotna baza: na olivcu praži riž, da postekleni in zadiši po lešnikih, nato dodaj šalotko (ali miks čebule in česna) in praži še par minut … zalij z belim, da zasika, po kakšni minuti pa še z zajemalko vrele osnove … pomešaj in počakaj, da skoraj povre, nato dodaj novo šeflo fonda in ščep soli … in tako do bridkega konca … marsikdo meni, da je treba rižoto mešat kot norc, če hočeš, da je na koncu kremasta … v resnici ni take frke, je pa treba bit pozoren, da se riž ne začne prijemat na dno … in seveda moraš kuhati v odkriti posodi in na precej živahnem ognju … če ti fonda zmanjka preden je riž aldente, zavri kar malo vode, pa si iz ta hudga ven …
finalizacija: ko rižotna baza kao je, jo razdeli na dvoje: del zmešaj s črno, del z rdečo omako in, če je treba, še malo povri, da dobiš malo redkejšo od željene gostote (sam navijam za kremasto, po krožniku še malo mezečo varianto, kdo drug pa rad z rižoto dela kupole) … odstavi, prilij malo olivca (ali, še boljše, masla), sčekiraj, če je dovolj slano, premešaj in pusti počivat pet minut … ogrej krožnike, si sposodi še par rok, ki ti jih bodo pomagale simultano polniti z rdeče črno kombinacijo, pojej in upaj, da naslednjič zmaga kdo drug …

soundtrack: rolling stones – paint it black & startrec – paint your dub red