lanski blitz trip v barcelono je kljub doma pozabljeni denarnici rezultiral v treh spominkih … vse tri na desnem robu boquerie uplenjene flaške lepo ždijo v kleti in čakajo, da bodo vpoklicane h kakšni dobri košti … izbrane so bile po vizualno-finančnem ključu (tako pač chef kupuje vina, kadar ne ve kaj točno bi kupil … druga možnost je an ban metodologija, ampak pri tej se ti lahko zgodi celo to, da poleg švoh vina pokasiraš še grdo flašo)… skratka: najlepše tri v cenovnem razponu od 5 do 10 evrov so šle z mano … na mizo je prva prišla mirall dolc (v katalonščini to pomeni sladko ogledalo), stajliš pollitrca sladkega merlota vinarije castell del mirall … doma je v katalonski sub-regiji penedes, kjer so sicer bolj znani po svojih cavah, ki niso kofeti ampak penine … čeprav tudi tale sladkarica ni bila od muh … pa tudi nič blazno posebnega: je lepo dišala po toplih češnjevo šljivastih marmeladah in po južnih soncih, barva je vlekla proti rjavini, v okus pa bi zlahka vkomponirali še kakšno kapljo sveže kisline več … ampak  svoje svojim: za pariranje čokoladnemu sufleju je bila izvrsten match … lepa flaša!