zagreb mogoče ni najbolj gostoljubno mesto na svetu, še posebej če se človek na šiht vozi v domžale in nosi rumen dres … ampak štorija je precej drugačna, če nisi fuzbalist, ampak priročnega snacka željan vinopivec … ako bo po naslednjem obisku zagreba zgornja definicija aplikabilna nate, potem pri največjem hrvaškem džankiju (ban jelačić, je vedno na horsu) usmeri korak najprej po ilici, nakar desno do vzpenjače (ki sicer ni tako fensi kot ljubljanska, kar je razumljivo, saj je bila zgrajena pred 117. leti), kateri se pusti odvleči na gornji grad … tam pa kar naravnost, pa malo desno pa si na kameniti ulici … tik pred tunelčkom, v katerem pobožno ljudstvo prižiga svečke je na desni strani vinski bar peperoncino … prijeten obokan placek toči veliko hrvaških vincencov, tudi kakšnega, predvsem belega, slovenca, prisotni so tudi italijani, španci, novosvetski popularneži in francozi, predvsem pri penečnikih, ane? … zagrebški pobje pa, da se ne bi kdo po parih glažkih prehitro preselil na tla, zraven cimprajo simpatične sendviče, bruskete, toaste, zapečene štručke z raznoraznimi filami, pa tudi real-stuff župe, stejke, gobe, solatne sestavljanke in sploh fine reči … v misterije vinskega lista in pripravo jedi posvečeni, a kljub temu nič naduvani kelanrji so za chefico prinesli deci malvazije coronica, za dedca en pošip, za v usta pa kremno blitvnio juho in sendvič s koruzno štručko, pikantnim piščančjim filejem s pinjolami, rukolo, sladko koruzo in gobami … aj lajk! … škoda samo, da južni bratje držijo 0,0 za volanom, drugače bi vpoklicali še kakšnega primerno ohlajenega belega …