sanjal sem prijeten, lep vrt, z visoko, visoko živo mejo … topli sončni žarki se odbijajo od gladine z lepimi, okroglimi kamni ograjenega ribnika … pisane ribe leno plavajo sem ter tja in jim je kaj malo mar za rože, zeleno travo, čebele in metulje … sonce greje tudi sedeče za veliko mizo iz tikovine … ljudje čebljajo, pokajo vice, se hihitajo … pred njimi so veliki, ogromni, balonasti kozarci … zloščeni so, da se kar bliska, v nasprotju z zeleno prašno steklenico na robu mize … 1997 … cabernet sauvignon … marjan simčič … temno vine steče v kozarce … mmm … zdaj sem za mizo tudi jaz in pred menoj se pojavi krožnik … pečen kifeljčar in zraven pečeno meso … mehko, sočno, minimalistično, plain, prvinsko, naravno, brez začimb, brez omake, zato pa s skorjo/kožo, ki je pod zobmi hrskala kot elanova dilca, ko z njo zapelješ čez velik kamen na kaninu … na srečo se potem nisem zbudil, ker sem že prej ugotovil, da to niso sanje, ampak, da je vse res! … kakšen odojček! … dedo pravi: samo meso, sol, glinena posoda s pokrovom in tri ure na 220 stopinj … bravo, dedo!