nedelja je fleten dan, zato med vsemi delovnimi ljudmi in občani, ki nedelje preživljamo kot počivalne lagodne dneve, končno pozdravljam tudi slavca, ki se je odločil, da je štirinajst let nedeljskega dela dovolj in je to soboto s komemoracijo v čast vsem bivšim delovnim nedeljam, v skaručni uvedel nov delovni urnik: nedelja in ponedeljek zaprto, ostale dni odprto … po drugi strani pa je seveda tudi fajn, da je kakšna dobra obedovalnica odprta tudi na gospodov dan in po špancirju okoli maksimiljanovega miramarja v trstu je človek še kako vesel, da še vedno aktualni kuhar leta ob nedeljah ne počiva:

tole je jagenčkova krača, eden od dveh vrhuncev nedeljskega kosila v ruju (drugi je noro kremasta in mazava pašteta) … tale kračica je bila totalen šus: mehko, sočno meso, ki se ga je dalo kosati kar z vilico in se je v ustih ob intenzivnem, noro polnem, globokem mesnem okusu stopilo neznano kam … krejzi! … ker je peter sredi kosila odfrčal kuhat v kijev, ga nisem imel časa vprašati, koliko časa se cmarijo tele krače, da iz njih rata poezija … prepričan sem namreč bil, da se jih dolgodolgo cimpra na nizki temperaturi … e, zajeb! … danes sem namreč poklical na mesto zločina, da končno dobim informacijo … petra sicer nisem dobil, sem pa dobil njegovo mamo, ki ve vse, tudi o tehle kračah … sploh jih ne dušijo 100 let, ampak jih dobre pol ure kuhajo z jušno zelenjavo, petem pa jih na maslu in z vejico rožmarina popekavajo v ponvici, da lepo karamelizirajo in da nastane fina in krepka omaka … ker sva z gospo že tako fino klepetala, sem takoj povprašal še po rdeči pesi: kuhana lai pečena? … guess what? jep, še en zajeb: rdečo peso olupijo, narežejo na koščke, potresejo z grobo soljo in počasi pražijo na maslu do željene stopnje hrustljavosti/mehkobe … poskusi ponovitve v domači kuhinji sledijo … in poročila o njih tudi … do takrat pa obujam spomine na res dober, preprost in vrhunsko dodelan krožnik …