buffetska polpenzionska oferta v hotelih je nekaj, kuharija v grških tavernah pa nekaj čisto drugega … tradicionalno, domače, iskreno, krepko, okusno, dobro … ždeč na ljubljanskih 14 stopinjah celzija gledam tonyja montano, ki se dere na immigration officerja: ju nov, aj it oktapus e tri tajms a dej … aj gat fakin oktapus kaming out of my irz!!! … in si mislim, da če bi ga namesto v miami naplavilo na kakšen grški otok, kot recimo leonarda cohena, bi bil hobotnice še kako vesel – grki jo namreč obvladajo v nulo … nič, rad bi napisal takle mamo, pa ne morem … torej, takle majo:

[rockyou id=118572836&w=426&h=319]

no, seveda je treba še omeniti, da je scenografija za telekrožnike ponavadi temno morje spodaj, svetlo modro nebo zgoraj, vmes pa mivka … no, kakšne reči tudi nismo pofotkali, recimo fletnih friganih spanakopitnih blazinic, pa saganakija … pa ouzota in mythosa … pa musake, ki nam jo je v bizarnem caffeju sydney fotr postregel kar iz domače kuhinje, medtem, ko je njegov šestletni mulc z dudo v ustih dremal na kavču, domnevno ves sesut od male šole … zajeban lajf, ni kaj … nu, za konec pa še ena usmerjevalna tabla, ki usmerja k malo drugačnim meatballsom, kot so bili moji s feto oni dan … grška gospod in gospa med njih pripravo ušpičita marsikatero simpatično šalo (recimo gospejina replika na 3:18):

bottom line: grčija je vrei!