če obletnica rojstva, ki jo zaznamuje 12. praštevilo pade ravno na nedeljo, se pa že spodobi, da se praznuje na polno … še najbolj nekje blizu rodnih krajev, kjer lahko slavljenec ob pogledu na zasnežene vršace, zelene travnike, razpenjene brzice bistrih rek in drug alpski kičeraj, obuja spomnine na čase, ko je imel še mlečne zobe, lase in ostale za resno življenje nepotrebne reči … v savinjski dolini, pa i šire, mnogo šire, se najbolje je v penzionu raduha … pa še dobro se sliši, ane: -kam greš pa za 37. rojstni dan? – u penzjon! … no, če bodo v penziji tako skrbeli zame, kot so v soboto zvečer in nedeljo dopoldne v lučah, potem je res vredno storiti vse, da čimprej pridem do tja … ogledovanje lepo oblikovanih krožnikov, vonjanje, mazanje, okušanje, mljaskanje, klepetanje, vse to pospremljeno z dobrimi vini (penino valentina, prinčičevim sauvignonom, tiliinim modrim pinotom, ščurkovim upom in protnerjevim likerskim sladkuhom) in blaženim mirom, ki ga je še poudaril zložni tempo strežbe – vse to je pripeljalo do naslova, ki sem ga napisal zgoraj … spodaj pridejo še slike:

[rockyou id=131466683&w=426&h=320]

in čisto spodaj ugotovitev, da martina breznik leta 2005 ni zastonj postala kuharica leta (in da je svoje znanje, tudi s pomočjo izpopolnjevanj v top francoskih restavracijah, recimo pri ann-sophie pic, še nadgradila) in da je v raduhi poleg večerje fino doživeti še krepčilni spanec v eni od fletnih sobic in se zjutraj posloviti s fruštkom, kot ga je moral imeti v mislih vonnegut, ko je pisal o tem obroku prvakov:

fino je bit star 37 let, res …