“pfej, dvoličneža!” si boš mogoče rekel, in besno agrumentiral: “še nedolgo tega sta se kruh in vino hahljala modelom, ki pod tradicionalno slovensko enolončniško-župasto rubriko na žlico tlačijo tudi pohan sir in mesno štruco, danes pa sama sebi pljujeta v skledo in pod identični naslov lepita zapis o jagenjčkovem stegnu” … no, na srečo bložni zapis omogoča obširnejšo razlago, kot reklamna tabla in tako se lahko ubranim z argumentom, da govorim izključno o tem, da je jagnjčkovo stegno bilo včeraj, dve uri in pol po nastanku tega posnetka:

tako mehko in sočno, da bi ga dejansko lahko brez kakršnega koli matranja pojedel samo z žlico, brez vilic in noža … no, slednjega sem potreboval pred fotkanjem, da sem v meso nasadil vršičke rožmarina in stroke česna … potem pa kratka masaža s soljo in olivcem, pa v glinenko s pokrovom in v hladno pečico … na komandni plošči vrtenje prvega gumba do znaka ventilator in drugega gumba do številke 230 … po pol ure sledi vrtenje drugega gumba nazaj, do številke 180 … in dve uri po začetku še eno, zadnje vrtenje: oba gumba se vrneta v izhodiščni položaj, na nič … glinenka in z njo meso ostaneta še pol ure v pečici … nakar odpreš pokrov, z dvema prstoma na “ck” izvlečeš prvo in nato še drugo kost in postrežeš … z žlico, ali brez, nima veze … v vsakem primeru gre za neprekosljivo razmerje med vloženim trudom in izjemnim končnim rezultatom …

soundtrack je prav po meri specialitetke, za katero ni treba delat skor nič: the specials – do nothing