pozabljenka

“a glavo maš?!” sem neštetokrat slišal iz ust lastne matere – zgodilo se je vedno, ko sem doma pozabil ključe, v šoli pulover, pri igorju politikin zabavnik ali zagorja in beležko z naslovi na taborjenju v šotoru … besedna zveza se še vedno uporablja, le da sta zdaj zanjo odgovorna mobitel in/ali denarnica, pa tudi usta iz katerih pride niso od lastne matere, ampak od matere mojih otrok … pozabljivost že tako ali tako ni lepa čednost, v kuhinji pa je lahko celo zelo nevarna … ko je vpršanje iz prve vrstice še prihajalo iz ust moje lastne matere, mislim, da sem imel kakšnih enajst let, sva z juretom (ki zdaj fura prav fleten kamp v savinjski dolini) šla po mleko k mlinarjevi kmetiji … ko sva uspešno prestala fight s poblaznelim malim petelinčkom, sva mleko pristavila na ogenj in v moji sobi začela sestavljat in furat trivagonsko vlakovno kompozicijo, prinešeno leta 1978 iz češkoslovaške … po kar nekaj krogih, je v sobi začelo nekaj smrdet po dimu … aha, verjetno kdo kuri travo, dejva zapret okno! sva pametno ugotovila in zaprla okno … pa je smrdelo samo še bolj … in kjer smrdi po dimu, tam je dim … in kjer je dim, tam je ogenj … in kjer je bil takrat ogenj, je bila tudi do črno-črne barve zažgana kastrola … in tista črno-črna barva je bilo še pol ure nazaj sveže, dišeče, popolnoma belo mleko … optimistični mali napotnik je optimistično mislil, da bo katastrofo skril pred roditelji in se je jadrno pretvoril v winstona wolfa (ki takrat sicer še ni obstajal, pa vendar najbolj oriše metode, ki sem jih uporabil): na stežaj je odprl vsa okna, zribal štedilnik, zdrgnil z mastnim dimom prevlečene omarice v kuhinji in šibal v trgovino kupit novo kastrolo … seveda niso imeli točno take in cleaning plan je šel po zlu … pa vseeno ni bilo zalo hudo, izgleda da je svoje opravil dobri namen … kakava pa vseeno ni bilo za večerjo, niti za zajtrk naslednje jutro … no, odsihmal kakšne hude kuhinjske pozabe nisem izvedel, oziroma, če sem natančen: nisem je izvedel po nesreči … vam pa zato lahko predstavim eno, ki sem jo ondan izvedel namenoma:

pozabljiva meringa

kje je pa kaj zažganega? … ni-ni! … pozabljena je tale bela penasta reč s karamelnimi sozicami, ki je kolateralna korist uporabe rumenjakov v katalonski kremi iz prejšnjega zapisa – šest beljakov pač ne bomo vrgli preč, ane? (lahko bi sicer naredili španske vetrce, ampak mislim, da sem s španijo že dost težil zadnje cajte) … no, za kri je poskrbela frišno vkuhana marmelada iz markotovih nenadjebljivih vipavskih češenj … spektakulersk, jele? … naredi se pa zelo simpl – v bistvu moraš samo premagat firbec in na vse skupaj pozabit za 10 ur … takole gre:

za pozabljeno meringo:

  • 6 beljakov
  • 150 gramov sladkorja v prahu
  • ščepec soli

za češnjevo marmelado:

  • pol kile češenj
  • limonina lupinica
  • pol žličke cimeta
  • 100 gramov sladkorja

najprej se spomnimo pozabljenke: pečico segrej na 220 stopinj … beljake s ščepom soli stepi v kompakten sneg, v katerega vmešaj sladkor v prahu … reč po dobila tak fleten, svilnat mat štih – zelo lepa krema je to! … zlij jo v tortni model (tale je bil 23-centimetrski silikonec) in postavi v pečico … pečico takoj ugasni in pejt spat ali počet karkoli drugega, glavno je, da pečice ne odpiraš kakšnih 10 ur … po desetih urah vzemi meringo iz pečice in če si fan sredice munchmallowa se je loti kar tako, na suho … lahko ji obložiš s kakšnim sadjem in/ali preliješ s topljeno čokolado in/ali stepeno sladko smetano … ali s frišno češnjevo marmelado, kot je naredil chef …

razkoščičene češnje pristavi v kastrolo, potresi z limonino lupinico in cimetom, prilij malo vode in pripali ogenj … po kakšnih dvajsetih minutah, ko bo reč že kar fino povrela, dodaj sladkor, zmanjšaj ogenj in pusti brbotati še kakšnih dvajset minut oziroma dokler ne bo marmeladka dosegla želene gostote … lahko se tudi zajebavčkaš z zmrznjenim krožničkom na katerega kaneš malo marmelade, vrneš za minutko v freezer in preveriš, če se ob potegu s prstom marmelada naguba – če se, je dost kuhana, če se pa ne, pa še ni … jaz se tokrat nisem preveč sekiral, ampak sem jo kuhal kar na uč … kuhano marmelado ohladi na sobno temperaturo in jo prelij preko ohlajene meringe …

soundtrack bi obviously lahko bili simple minds, ampak ker nismo tako pl’hki, smo škotom dodali twist in jih zmeshupali z mrzlo igro: simple minds vs. coldplay: don’t you forget about coldplay

Advertisements

6 thoughts on “pozabljenka

  1. Mmmm, dostikrat imam odvečne rumenjake, tole bo definitivno naslednji projekt zanje! (Čeprav sem se jih zdaj že celo naučila zmrzovati, tako da ne predstavljajo več problema. :))

  2. to je kvazi pavlova, kajne? pa je bila po tej proceduri še mehka v sredini? sem jo delala pred kratkim in je bila super- za moj okus sicer malo predolgo v pečici, ker imam rada pocasto sredico. na vrh sem dala smetano in maline in je bilo njami, še bi mami!

  3. maja, zamrzujemo jih tudi pri nas, se fino obnese … včasih naredim tudi belo omleto: beljaki, malo jogurta in sesekljana zelišča, dobro premšat, spečt in dat k skledi solate … špelca, pavlovka je v bistvu, ja … za pocasto pa nisem zihr: v bistvu je bilo vse še precej kompaktno, ampak ne gumasto … mehko kompaktno, če ni to oksimoron 🙂

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s