naj povem po pravici: izgledalo je slabo … zelo slabo, indeed … še šest ur pred iztekom prijavnega roka za letošnjo izdajo ultimativnega kulinaričnega konkurza, je na lagerju samevala ena sama prijava – in to tista, ki jo je že 2. januraja poslal branilec naslova … no, da se razumemo: njegova prijava ni izgledala slabo, slabo je bilo to, da ni bilo ostalih prijav … potencialni udeleženci tekme so se na direkcijo obračali s takšnimi in drugačnimi razlogi za tekmovalno abstinenco: nekateri so delali, drugi nimajo kuhinje, tretji imajo novo punco, četrti so pozabili fotkat, obstajajo pa tudi takšni, ki se, niti s pomočjo fotografij ne spomnijo čisto natančno, kaj so za silvestrovo počeli v kuhinji … hja – to so pač riziki, ki jih s sabo prinašajo najzahtevnejše tekme … no, in potem se je v nabiralnik kar usulo in ob izteku roka se je števec prijav ustavil na šest, tako kot lani … ni veliko, poreče kdo, ampak: kakšne prijave so to bile!!! … samo poglej si prosim, ta nabor regionalnega kulinaričnega raziskovanja, ta diapazon jedi za vse generacije (od dojenčka do 87-letnice), to bogastvo kuharskega izrazoslova (žbljaz inklusiv), te presenetljive konceptualne twiste (orehi v sarmi) in to samoodrekanje (dajati viski kolaču, namesto sebi), ki ga premorejo naši tekmovalci:
1. sašo (zlati silvo 09): mariniran jezik
2. kitty: viskijev kolač
3. zasavski vajenec: jetrnica
4. papasinka: babo jedu
5. bojan: sarme z mitrovčanskim šlifom
6. vosek: voskov silvo
res, žirija je imela težko delo, saj je letošnji set prijav po vseh ocenjevalnih kriterijih predstavljal velik korak naprej, zatorej, te, dragi čitalec, pozivam, da na tem mestu vstaneš, se odpraviš do hladilnika in v počastitev vseh šestih letošnjih tekmovalcev poješ in/ali popiješ nekaj dobrega … bravo, bravo, res! … preden začnemo s podeljevanjem titul še na kratko o žiriranju: tričlanska žirija je na ločenih lokacijah, neodvisno drug od drugega in v popolni izolaciji z ocenami od ena do pet ocenjevala po dveh kriterijih: prva ocena je šla za atraktivnost, všečnost in primernost jedi glede na priložnost, druga pa za opis recepta, fotko in splošni vtis … nagrajenci pa so:
zlato bralno značko iana fleminga z zaporedno številko 007 in plaketo združenja mešalcev barv prejme vosek
(za promocijo medgeneracijske solidarnosti in fasciniranost nad prelivanjem bele in rjave barve)
bifejski red od hrane šibeče se mize z zlatim znakom dr. jožeta toporišiča prejme papasinka
(za garaško delo pri sestavljanju obširne prehranske ponudbe in ustvarjalno rabo materinega jezika)
orden zdržnosti s karirastim vzorcem in veliko spomenico dr. janeza ruglja prejme kitty
(za promocijo škotskega višavja in odkrivanje alternativnih načinov praznjenja steklenic alkohola)
veliko priznanje orehove vasi in častni znak kluba kreatorjev zvitkov prejme bojan
(za ustvarjanje novih možnosti integracije orehov in potrpežljivo zvijanje snovi z nizko pH vrednostjo)
medaljon avtohtonega koroškega žigca z zlatim znakom zanesljivosti prejme sašo
(za izobraževanje štajerskih mesarjev in tretjo zaporedno uvrstitev v finale natečaja zlati silvo)
ostane nam torej le še prijetna dolžnost, razglasitev glavne nagrade … ekhm, ekhm … dramatična pavza … takule je:
ZMAGOVALEC NATEČAJA IN DOBITNIK NASLOVA
ZLATI SILVO 1-0
(ter celotnega pripadajočega nagradnega sklada) je:
zasavski vajenec
za zasavsko trigeneracijsko jetrnico
zmagovalno delo odlikuje izjemna karakterizacija vseh nastopajočih likov in sočna, s klenim jezikom podkrepljena zgodba o nastanku avtohtone zasavske jetrnice … čeprav je avtor po imenu sodeč zgolj vajenec, pa pri podajanju zgodbe pokaže izjemno mojstrstvo in tankočutno pozornost do vseh subtilnih nians, ki so potrebne za nastanek končne jedi … ker gre za oseben, a kljub temu širšim množicam zanimiv vpogled v izumirajočo tradicijo domačih kolin in prenašanje rokodelske umetnosti iz roda v rod, žirija ni imela nobenih pomislekov – odločitev za nagrado je bila enoglasna! … čestitke pa tudi!
direkcija tekmovanja se vsem sodelujočim še enkrat zahvaljuje za vloženi trud in prijavo na tekmo, ter poziva vse tekmovalce naj v chefovem digitalnem poštnem nabiralniku pustijo svoj analogni naslov, da jim bomo lahko poslali spominksi bedž … hvala & bravo vsem!
kruh & vino 
Dobitnik zlate bralne značke dodaja še eno literarno: od smeha bi se malodane polil s Skodelico kave.
Čestitke vsem! 🙂
vosek, torej si bil težak boj na požiralniku 🙂 … silvestre – enako! in se pardoniram, da sem v vsej evforiji občestvu pozabil povedati, da si bil zavoljo spleta nesrečnih okoliščin letos spet žirant in ne tekmovalec … naslednje leto pa na titulo, jele?
Krasna prigoda, ta, delivrirana, pa čeprav smo navijali za nezmagovalce! Bravo itak vsem.
Aaaaa, eeee, uuuu… Pozabil!
Pa sem vse zvesto pofotkal in hotel poslat, pa sem, brezsramno, pozabil…
No ja, tule je link, pa me lahko uvrstiš v kategorijo “almost also ran” 🙂
http://www.facebook.com/album.php?aid=145153&id=636371985&l=e62da70481
hvala vsem navijačicam in navijačem, ma morem rečt, da bi tud sam u une druge lonce žlico vtaknu. Čestitke vsem in
LePomešajte
@napo: …spodobi se in pravično je… 😉
Spoštovani Kruhinvino, spoštovana žirija, spoštovane sotekmovalke in sotekmovalci!
V imenu družine Velikega Mesarja se žiriji iskreno zahvaljujem za laskavi naslov Zlati Silvo 1-0. Silvo nas je presenetil in vzradostil. Preko vseh meja. Ta laskavi naslov nam pomeni veliko in več, saj je potrdil vero v naša zasavska načela preprostega in trdega, a hkrati poštenega in srčnega življenja. Žiriji torej hvala. Hvala pa tudi vsem sotekmovalkam in sotekmovalcem, predvsem zato, ker smo v njihovih recepturah prepoznali podobne življenjske vrednote, kot jih skušamo živeti tudi sami. Vsem skupaj Vam torej želim uspešno kulinarično leto in v imenu družine Velikega Mesarja obljubljam, da Zlati Silvo ne pomeni spanja na lovorikah, temveč narekuje še višje cilje in užitke.
vedno Vaš,
Zasavski vajenec
Odlična zasedba, res. Samo babo jedu mi pa noče odpret … Sline pa itaq po celi tipkovnici …
Bravo
Čestitke vsem soudeležencem. A bedž je pa taprav? Sem mislila, da je digitalni, da se bom lahko z njim na blogu dičila 😉 Že pišem mejlček!
ježeš, you.go, pri vsej tej množici spektakularskih receptov se sploh ne čudim, da si pozabil – škoda, izgleda precej resno, predvsem imena (lady ga-ga pa to), za naslednjo tekmo si pa nastavi opomnik 🙂 … vale – jest sprobal na treh različnih mašinah, pa povsod odpre – mogoče je pa tvoj komp baba, pa se ne upa 🙂 … kitty, we be all analog here! 🙂 …
hja… babo morš znat nežno odpret 🙂 pozdrav vsem sotekmovačem, dober tek jedcem in živel Zlati Silvo!
Čestitke, čeprav bi se človek vprašal, a si res iz Zasavja doma, če si tam nad Sopoto. (res ne vem, kje je meja Za/Posavje…, ne me kregat)
No, pri nas, v tvojem sosedstvu, ob sosednji reki, so recepti malo drugačni….ampak jetrnice so pa tudi dobre in se jedo obvezno vroče oz. še precej tople.
Draga Rimljanka!
Z zasavsko-posavskim vprašanjem si porinila prst v odprto rano slovenske občinske politike, družini Velikega Mesarja pa na ustnice narisala nasmeh. Zgodba je zapletena in sega vsaj v čas Ilirskih provinc, ko so Radeče pristale na meji med Napoleonovo izpostavo in Avstrijskim cesarstvom. Morebiti bi zgodbo o jetrnici kot fusionu avstrijske preciznosti in francoskega uživaštva lahko iskali prav takrat, a se teorija zarote tu pravzaprav šele začenja. Če preskočimo stoletje, dve, pristanemo v letu 2010, ko se v Občini Radeče bije boj, ali bo občina priključena pokrajini Posavje ali ne. Lovska družina Radeče pa, na primer, med tem ostaja včlanjena v področno zvezo lovskih družin Zasavje. Zato na vprašanje, če sem res iz Zasavja doma, lahko odgovorim, da sem Zasavec, Posavec, Dolenjec, odvisno od tega, kdo sprašuje. Ali drugače zasavski musliman, posavski katolik in dolenjski budist ti odgovarja, da je potomec Ostrovrharjev, tega pa mu ne more vzeti nihče od zgoraj naštetih veseljakov. Z jetrnicami pa bo še hudič, na eni izmed uspešnih svibanjskih kmetij vanje ne dajejo prosa, ampak rajž. So long… … …
Super, čestitam!