ne, ni sezona katarine kresal, čeprav jo zadnje dni spet vlačijo po zobeh zaradi njenega dedca … niti ni sezona košarkarskih klubov, vsaj v ljubljani ne, saj inštituciji v kateri ne morejo odigrat niti dva na dva basketa težko rečeš košarkarski klub … kaj torej še ostane? … jasno, sezona kislih kumaric! … ne vem ali se je to poimenovanje za pisanje novinarskih nebuloz uveljavilo, ker časovno sovpada z vlaganjem kumar v tegle, ali pa zato, ker pač ko nimaš kaj drugega jesti/pisati, načneš kar pač imaš, torej ne preveč ugledne in privlačne ozimniške zaloge … no, vsekakor menim, da se vloženim kumaricam dela krivica, ko se jih vehementno tišči v slabšalni kontekst novinarske nebulozniške brozge … mislim, hej, vidi tale before & after:

mislim, pa že rajši porabim dve uri za vlaganje kumaric, kot pa za brskanje po kakšnem plonkarskem slovenskem spletnem portalu, da ne govorim, da rajši na tešče snem celo teglo fabrških kislih kumaric, kot pa da v osrednji informativni tv oddaji gledam vajeniške prispevke o ljubljanskem tivoliju … pri čemer gre poudarek v prejšnji misli na fabrške kumarice, domače so pa itak tops … pri vlaganju kumaric nisem čisti začetnik, saj sva jih sredi osemdesetih z materjo na veliko tlačila v tegle, čeprav je resnici na ljubo treba povedati, da se z najinim top scoreom (48) nisva niti p od približala dosežku trenklnove barbe iz žlabra, ki  jih je menda neko poletje narihtala 267 glažev … moj prvi rezultat v samostojnem vlagateljstvu je torej količinsko gledano precej beden in ne dvomim, da bo kakšna vlagateljska gospodinja ob številki 7 velikih in 8 malih tegel samo zaničevalno prhnila … ampak, drage gospe, naj v zagovor povem, da gre za same drobne, majhne, delikatesne plodove, ki bi jih – ako bi na tegle nalimal listek z besedo cornichons – vsak francoski birt z veseljem postregel ob hrustljavem kruhu in krepki rustikalni terini … jaz jih bom tudi … pa v krompirjevo solato bodo šli, pa v hamburger, pa v kakšen po-pijanski golaž tudi … če so dobre, še ne vem, ker jih je dobro vsaj kakšna dva meseca pustiti pri miru, ampak po prvem testnem krogu pred počitnicami je bilo potrebnih le nekaj kozmetičnih popravkov (manj koprca, več gorčičnih semen), tako da si bom osnovni koncept vlaganja vseeno drznil spisati … dokončno potrditev spodaj zapisanega pa pričakuj v začetku oktobra:

potrebščine za sezonsko kisanje kumaric so:

• drobne, čvrste male kumarice
• beli vinski ali jabolčni kis
• šalotka
• gorčična semena
• koprc
• sol
• sladkor
• poper v zrnju

stvar je taka: dobro in picajzlasto operi kozarce za vlaganje in njim pripadajoče pokrove, ter jih za vsaj četrt ure postavi v na 160 stopinj segreto pečico … kumarice dobro operi in osuši na kuhinjski krpi …

jesih zmešaj z vodo (1:1), dodaj sol (80 gramov na liter kisa) in sladkor (50 gramov na liter kisa) in zavri …

tegle jemlji iz pečice in jih filaj, v vsak kozarec daj malo kopra, par poprovih zrn, četrt do pol (odvisno od velikost tegle in osebnega okusa) žličke gorčičnih semen, dva stroka šalotke in kumarice, ki jih lepo zlagaj v teglo, a jih ne tlači preveč skupaj …

ko je kozarec poln, kumare prelij z vrelo jesihasto mešanico in urno ter dobro zapri …

ko so vse tegle zaprte, jih s pokrovom navzdol položi na pekač in daj za pol ure v na 160 stopinj segreto pečico …

vzemi jih ven, jih zavij v debelo deko in pusti en dan, da se počasi hladijo … preden jih napadeš, jih pusti mesec, še raje pa dva, v temni in hladni čuzi …

ker ob vretju kisa kuča kar lepo bazdi po ostrem ocetnem vonju, soundtrack sugerira, da naj murke zate skisa kdo drug: siouxsie and the banshees – kiss them for me