v naši hiši smo vedno kar željni gob … pa naj bodo to:
- sončniki/senčniki/dežniki/marele, ki jih iz špancira po gozdnih obronkih privleče dedi
- štorovke, ki jih v kis vloži babi
- lisičke, ki jih nabere teta majda
- jurčke, ki jih nabere, očisti in pred vrati pusti ivo
- črne trobente, ki jih na nitko naniza in posuši sreč
- sivke, ki jih zamrznjene prinese boris
- mavrahi, ki jih sušene uplenimo na kakšni taljansko/francoski ekspediciji
poleg naštetih divjačinskih gob seveda maramo tudi udomačene primerke šampinjonov, šitak in ostrigarjev … ampak če pa na naše talarje prilomastijo karželjni, sem pa kar močno željan to deliti z vami … prvič je bilo še poleti, ko jih je na fešti (ki še čaka na popis) k žlikrofom in pečenemu kozličku priložil franci pivk, nad-majstor svog zanata iz kendovega dvorca v spodnji idriji:
mljaskmljask, vriskvrisk! … potem ti pa sredi pojesenskene vremenske kislobe zazvoni telefon in iz njega avguštinovega bojana glas poleg vabila na pirček lansira še informacijo o nahajališču karželjnov na placu, direkt pred mesarskim mostom jih je toliko, da jih prodajajo … reakcija je bila bliskovita, dnevni plan trpezarske jedinice pa je nemudoma dobil verzijo b, ke se je potem na občo radost vseh (ja, prav vseh, tudi obeh otroških) bataljonov tudi realizirala … ampak starejši otroški bataljon je bil sprva nadvse zaskrbljen … ob pogledu na jato fletno zaprtih karželjnov
je namreč postavil zgroženo vprašanje: ja, oči! kaj si pa naredil s temi paradajzi?! … no, potem, ko so se na rezine narezani karželjni obojestransko pregreli na srednje vroči rebrasti ponvi in se zleknili na kepo kremaste rižote, so bili odpravljeni vsi pomisleki:
zdaj kar željno pričakujemo novo pošiljko karželjnov …
kruh & vino 
Vau! Amanita caesarea! Kraljica gob! Svetovna! Žardanka ji je rekla moja stara mama. O, da mi jo je še kdaj ugledat sred gozda! Do zda se je to zgodilo samo enkrat, pred leti, na Dolenjskem.
saj ne, da jih tudi jaz rad ne pojem (če jih le najdem ali pa celo dobim), ampak prav na glas pa se s tem ni hvaliti.
Pa ne le zato, ker slovenska zakonodaja v korist (pre)redkim primerkom tovrstnih gob nabiranje in vsak promet z njimi prepoveduje in tudi sankcionira, ampak predvsem iz čiste skrbi in ljubezni do matere narave, ki jo vsi in povsod tako zanemarjamo.
kren, karželjne sem kupil na tržnici, na čisto legalnem gobarskem štantu … menda so prišli iz bosne (tako kot veliko v sloveniji prodanih jurčkov in lisičk pride iz srbije in romunije) … o tem, ali je to legalno ali ne, bo že presodil kdo, ki je za to bolj pristojen od mene … ne vidim pa neke velike razlike med tem, da prepovedan sadež poješ v ilegali ali pa če o tem poveš še komu drugemu …
saj sem že zgoraj povedal, da ne bi preveč moraliziral, še posebej ne, ker tudi sam grešim (pa naj vrže prvi kamen tisti, ki je brez greha!).
reda radi pa vzpodbujanje konzumacije prepovedanih gob, školjk ali pa drugih živih in mrtvih substanc, pa magari tako posredno kot v zgornjem blogu, ne pritiče najbolj avtorju tvojega kova, ki ga sicer nadvse cenim.
pa brez kašne zamere, žardank sem kar željan tudi jaz!
ni zamere, sploh ne … namreč – da so karželjni zaščiteni sem izvedel šele par dni po tem, ko sem jih snedel in to na stenčas-tabli gobarskega društva na gosposvetski ulici … ignorance is bliss 🙂 … zato pa sem potem v ponedeljek pobaral gospo mileno, kako da jih prodaja, pa je povedala, da so uvožene iz bosne, kjer je njih trganje legalno početje …
Tako kot so iz bosanskega morja vsi prstaci, ki se prodajajo pri nas 🙂
in vsi tartufi! … no, okej, tartufi so tudi iz italije in hrvaške …