chefico je ondan spet odneslo tja daleč ven, v širni svet, na sončne kalofornijske obale, kjer so – medtem ko smo se mi naokorog prevažali v floti jehovovih prič in praznili skladišča gumijastih škornjev – beležili najvišje temperature, odkar resno gledajo na termometer … 45 stopinj (celzijev, ne farnhajcov, farnhajcov je bilo celo 113) pa take fore … seveda zunaj, znotraj pa standardna američka klimatizacija na 18 (64) … no, pa k poročilom o ameriški krmi: menda je tako, da ko v hotelu radisson sas v los anhelesu za zajtrk naročiš tu egs, dobiš za nagrado zraven še toast, brdo na vroči plošči popraženega krompirja in čikn-epl sosidž … saj ne, da bi vse to lahko pojedel, ampak za vsak slučaj, ane … no, drugi šok pričaka človeka, ko se zazre v deklaracijo kalifornijske suši role in ugotovi, da v njej ni meso pravih crabov, ampak crap imitacija, za katero je bilo v tovarniških laboratorijih potrebno sintetizirati nič manj kot petnajst reči …
ker verjetno nisi bral cele litanije, naj opozorim samo še na bizarnošč, da je domneven wasabi v tejle roli narejen iz navadnega hrena in gorčice, ki sta nato obarvana z rumeno in modro umetno barvo (#1 brilliant blue in #5 tartrazine) … da ima firma, ki to dela veliko znanja o mešanju berv je daj že jasno, da pa ima muda, pa priča zadnja vrstica deklaracije, kjer tole sintetiko gladko poimenujejo a fine product … dir god!!! … no, če že jemo ultra modificirano hrano, je rekla chefica, potem pa podimo do konca! … in je radovedne slovenske firbce razveselila s paketom vesoljskega sladoleda:
prav imaš, res izgleda tako kot planica, pa tudi okusi so isti … ampak to je pravi astronavtski dželat, kot ga v ruzaček z malico za svoj izlet med zvezde vtaknejo nasini astronavti … v suh drobljiv kvader ga predelajo s sušenjem in zamrzovanjem in spremembami tlakov in vakumi in takimi forami (če te res zanimajo detajli, klikni semle) … ko ga vtakneš v goflo, se lepo topi na jeziku in je res tak kt na prav sladoled, samo da ni mrzel … za firbce in one, ki imajo vse prevečkrat vneto žrelo ali pa jim (kot je bil case z minichefico do skoraj tretjega leta) sladoled ni všeč, zato ker je ful mrzel, še namig za šoping … zdaj je chefica na srečo že nazaj doma in na domačo košto se je precej lažje navadila, kot na domačo uro 🙂 …
kruh & vino 
Space-cream je kul, ampak meni osebno so najbolj genialne space-jagode. Te je občasno najti v kakšnih luksuznih műsli mešanicah (cena > 8 €/kg). Ampak če bi kje našel kak cenonvno ugoden vir bi jih res tamanil vsak dan. 🙂
vau, chefica ma talent, da najde ajtme, ki še najbolj pašejo v rubriko HUDO!
@Borko, a govoriš o goji jagodah? rdeče, sladko-slane, polne antioksidantov itd.? jaz sem se nanje navlekla v španiji, špica so. pri nas drage kot žafran. same, brez muslijev sem jih videla le v deemu, okol 9 evrov za 200 gramov. fju..
Davnega leta 97 sem vandrala po Amerika, med drugim po Kaliforniji. Po dveh tednih sem imela že res pol želodec jajc, krompirja in toasta, pa sem naročila za zajtrk en tak čisto navaden kruh, par rezin salame in sir. Kruh je bil soliden, salama je bila narezana na 2cm rezine, sir pa je bil živo oranžne barve, z okusom po vsem, samo po siru ne. Cena je bila dupla, na računu pa je pisalo “unusual breakfast” … me pa zanima, če so sosidžiz še vedno v tistem umetnem ovoju, ki ga ti ga z nožem nikakor ne uspe prerezati?
vale, ovojček je bil lepo nežen, ampak pikantnost in količina klobasic pa obilje popražene čebule na rdečem krompirju… to je bilo pa že preveč za navsezgodnji zajtrk…
Maša, Borko ima po moje v mislih Freeze Dried Strawberries, se jih uporablja ponavadi v kosmičih in v kombinaciji s čokolado 🙂
Točno te sem imel v mislih. Najbolj so kul ker so popolnoma lahke in delujejo na zacetku kot kokice. Ko pa se malo navlečejo sline v ustih pa postanejo prav echt jagode. Magicno! 🙂