nimam veliko cajta … namreč zdajle, ko tole pišem … pa tudi včeraj ne bi bilo veliko bolje in jutri tudi ne … pridejo pač taki dnevi, ko si od znamenite ekremove eksistencialistične skladbe lahko pripevaš samo drugi del refrena/naslova … poso-poso, poso-poso, eto šta znam … ko boš (ne daj bože, da bi se ti to sploh kdaj primerilo) naslednjič v takšni fazi, se spomni samo na eno stvar: preden greš iz kuče na poso, prelij pest suhih paradajzov z vodo … ko boš primigiral v obratni smeri, paradajze ožmi, jih vrži v ta visok piskrček od faličnega mešalnika, dodaj strok česna, žlico pinjol in deci olivnega … zmelji, nato pa manualno vmešaj še ribanega parmezana … vmešaj v kuhano pašto … no, če si res zgonjen in se ti niti vrvic ne da skuhat, naredi tole:

dve kajli kruha pod gril … obrat … par rezin mladega sira … počakat na taljenje … pa pesto di pomodoro secco čez … secca! + kozarec ne prekreftnega rdečkota ali kreftnega belkota … eto, šta znaaaaaaam …

soundtrack: je že vključen, za vsak primer ga linkam še enkrat: ekrem jevrić gospoda – kuča poso

opomba: prikazano idejo serviranja je dovoljeno uporabiti tudi kot pozen nedeljski zajtrk