ne vem, če sem že kdaj kaj pisal o arminu plivčiću … danes sem ga poguglal in očitno majstorski meče ribe iz vrbasa tam nekje okoli donjega vakufa … no, dobrih enaindvajset let nazaj, u najjači turistički sezoni svih vremena u sfrj,  je pa bil sezonski kelner v nekem na novo zgrajenem kafiču v povlji na otoku braču … septembra ’89 tam okrog ni bilo kaj veliko več od silnih turističnh hord, je pa v povlji svojih devet dni maturantskega izleta preživel 4. a razred srednje ekonomske in naravoslovne šole rudolfa maistra iz kamnika …

no, in tale armin, zvani pliva, nam je zelo pridno pomagal uničevati zaloge s c2h5oh ojačanih napitkov … oboroženim z markovičevim 1:7 tečajem za njemačke marke, nam je v dveh dneh uspelo izničiti zaloge zlatoroga, dva dni kasneje še tuborga in to kljub temu, da smo zvečer na terasi pili samo bevande in vatreno vodo … ker je trajekt dostavljal bolj tako-tako, smo bili obsojeni na ožujsko bedo, ki je le težko tekla niz grla, kar je skontal tudi pliva in podvzel vse možne ukrepe, da nas je zadržal v svojem lokalu … sem gre prišteti predvsem neskončne nakladancije, pametovanje in zajebancije ter muzične pridige, ki jih je trosil med verižnim prižiganjem stoša, kot se je slengovsko reklo, domnevam da bednim (vizuelno izobraženi maturantje smo namreč kašljajoč prižigali žitanke iz djutija), čikom filter 160 … najbolj legendarna plivina prijava je recimo ona, da je disciplina kičme najslabši bend vseh časov, ker nekdo, ki poje nije dobro bijelo dugme, nije dobra katarina, šta je dobro, šta nam treba? kičme, kičme disciplina! pač ne more biti normalen, jeltako? … nakladancije o pecanju srednjeletnih švabic sem izpustil, zapomnil pa sem si eno kelnersko, namreč, da ga za sezonce v grill oštarijah ni bilo večjega žura, kot zajebavati devizne turiste, predvsem angleže, da naj probajo izgovoriti eno specifično besedno zvezo z jedilnika, jasno da je šlo za leskovačko mučkalico … i guess da je bilo ROFLMAO smešno, ja …

oni dan pa sem se, neodvisno od armina, vozeč se po večni poti spomnil na eno poletno razširjeno familjarno ždetje in žretje pod pred oštarijo čad posajenimi kostanji in na uno njihovo zajebano, ampak fletno mučkalico in sklenil, da bi pa kaj takega nacmaril tudi jaz … recimo, da si tako vzamem eno sobotno popoldne, da vse skupaj nacmarim in zdinstam, v nedeljo pa shajcam in z lepinjami in kajmakom postavim pred gostujoče jedce … ker pa sem le v 21. stoletju živeča web 2.0 oseba, sem se pred podvigom še malo podal na mučkalica-info jago po spletnih straneh in ugotovil, da balkanska ljudstva o dotični jedi nikakor ne najdejo skupnega jezika in da se po forumih noro prepucavajo o izvoru, avtohtonosti, anekdotah in receptih za mučkalico, predvsem pa so izvedli huronski spletni assassination na zajebanta, ki je priobčil recept za mučkalico, v katerem nastopa štamprle kokakole … božesačuvaj, hristos smiluj se, tip je res malo preteral, ane?! … edino, kar sem iz nadmudrivanja izpel izluščiti je, da naj bo v mučkalici več sort mesa, ki ga je treba pred dušenjem popeči na žaru in da bo reč toliko dobra, kolikor dolgo se bo dušila … in tako, dragi bralec je napočil trenutek, da spoznaš legendarno (in tudi lagandarno), popolnoma izvirno in certificirano nenadjebljivo kašljevačko mučkalico (za anglosase: kash-lyeah-vach-kha moo-ch-kha-lee-tsa):

je, ane? … nu, takole jo dajmo, balkancem v gosti kosmati brk:

• po četrt kile sledečih kosov mesa:
  • svinjski vrat b.k.
  • telečji vrat b.k.
  • piščančji file b.k.k.
  • jagnječje pleče b.k.
• dve rdeči papriki
• manjši melancan
• bučka
• dve čebuli
• en korenček
• štirje stroki česna
• piksna pelatov (u zimskom periodu, poleti bi bili frišni paradajzi, aj-jasno?!)
• majaron, paprika aleva (mož’ španjolska, onaj dimovani pimenton), črni poper
• olje

kose mesa nasoli, napopraj, naolji, zmasiraj z alevo papriko in z vseh strani opeci na vroči rebrasti ponvi – ni treba, da je pečeno skoz in skoz, saj se bo vse vkup potem še dušilo; gre za to, da s peko dodaš malo okusa …

medtem v paralelni ponvi na zmernem ognju praži zelenjavo … seckaj jo in jo v ponev dodajaj po sledečem vrstnem redu: čebula, korenje, paprika, melancan, bučka, česen …

meso nato nareži na grižljajsko velike (ali pač majhne) koščke in jih skupaj z dušeno zelenjavo, sesekljanimi pelati in majaronom deni v ognjevarno posodo s pokrovom (če se le da, naj bo to glinena reč) in postavi v na 140 stopinj segreto pečico, kjer mučkalico pusti vsaj dve uri …

naslednji dan (nočni počitek je nujen) uro in pol pred serviranjem peč spet napali na 14o stopinj in nato zbranemu ljudstvu postrezi z robo … trepljali te bodo, te objemali in ljubčkali in nazdravljali s tabo, tebi pa se bo fino zdelo, da si naredil eno res dobro stvar …

soundtrack bi bil, če bi ga you tube posedoval, maturantski izlet od skupine srp; ker pa ti-cev te lepe pesmi nima, se bomo morali zadovoljiti z onim, česar pliva res ni maral: disciplina kičme – dečija pesma