boter jože je precej po svoje rezan patron …  če je verjeti njegovemu zatrjevanju takorekoč sploh ne je, pa vendar že odkar ga poznam s sabo nosi bauhek, ki se mirno lahko primerja z mojim (za nepoučene naj povem, da je moj tak bauhek, ki mu že odpada pomanjševalna končnica -ek in je prav zares že potreben ene zmanjševalne terapije) … kadar ne obratuje v in okoli svoje (in moje matere) rojstne hiše, s tomosovo a-pe-en šestko (s frklajtungo, valjda) otročadi dostavlja vreče bonbonov in napolitank  in že od oka sedem let prezidava, dozidava, izolira, barva in opremlja apartma na skednju … vmes med lastnoročno pobarvane vrtne palčke postavlja miniaturne makete svoje hiše, skednja, kozolca in cerkvice sv. radegunde … no, zelo zanimiv dodatek njegovemu posestvu (poleg enega velikega in zaščitenega božjega lesa (Ilex aquifolilum) za kozolcem toplarjem) je v zadnjem obdobju tudi kosilnica, ki jo vsako pomlad inštalira na hrib za bajto … gre za dvomotorno avtomatsko kosilnico, v kateri poznavalci ruralnega življenja sicer prepoznavajo par pohlevnih ovčic, ki mirno mulita travo in grmičevje na gričku, dokler – da se ne zaplezam v podrobnosti – ne končata desno zgoraj na priloženi fotografiji:

ker namreč jože skoraj nič ne je, svoji kosilnici po delih potala številni žlahti … v našo hišo je tako našel pot en kos zgornjega dela hrbta, ki sem ga ročno ločil od kosti (in iz njih počasi skuhal super župco), zrolal in zvezal v rulado, za špago zataknil timijan, na hitro popekel in nato dušil skupaj z rezinami koromača … ampak v fokusu fotke (in tudi zapisa, smo pač šli malo po obvoznici, ane) je ena druga reč – taki hudo fajni krompirjevi sendvički alias nedeljsko/praznično napimpana verzija pečenega krompirja … takole se ušpiči:

• štirje kar veliki, enakorasli krompirji
• en gomolj zelene
• sir
• sol, poper, olivc

krompirje olupi, nareži na malo manj kot centimetrske rezine, operi in osuši … daj jih v skledo, posoli, prilij štamprle olivca in dobro premešaj/pretresi, nato pa rezine zloži na s peki papirjem obložen pekač in postavi v pečico na 200 stopinj …

zeleno olupi, nareži na kocke in skuhaj v sopari … posoli in z malo olivca zmiksaj v pire …

ko so krompirji že lepo porjaveli, jih potegni iz pečice in na vsakega drugega nažličkaj pire, preko katerega položiš drugo rezino krompirja, da dobiš sendvičke … na vsak sendviček pripopaj še rezino sira in postavi nazaj v peč, ki jo lahko pospešiš na 220 …

praznično, sploh če je zraven kosilnica …

soundtrack je fin hec roya andersona in njegovega aligatorskega benda: don’t mow your lawn!