oni teden, ki sem ga preživel v portorožu, je tudi v večernih urah stegel s kakovostnimi debatami … ena se nama je s kolegom vukom zdela tako zanimiva, da se mi jo zdi nujno odpreti tudi tukaj in vanjo vključiti še kruha in vina željno bralstvo … takole je: zakaj v pozezavi s hrano in pijačo tako radi in pogosto uporabljamo pomanjševalnice (krvavička, solatka, tortica, salamca, kozarček, pirček …)? … ali je to zato, ker se hočemo s tovrstno jezikovno rabo prepričat, da pojemo/popijemo nekaj majhnega, kar se nam ne bo poznalo in nam ne bo naredilo škode? ali se nam zdita hrana in pijača tako ljubka, da jima s tovrstno rabo izkaZujemo simaptije in naklonjenost? … kako je s tem pri tebi? … pomanjšuješ? ne? kdaj in zakaj? … in kako je s tem v drugih jezikih, pri drugih narodih? … kostka je vržena, debatka je odprta!
kruh & vino
brez tega ne gre
kruh & vino 
Pravzaprav ne pomanjšujem, pri jedeh. Najbrž zato, ker skuham celo korito juhe, pojem celo košaro solate in celo vrečko čipsa 🙂
Ker pa nicem prehuda fenica tort, peciva, kolačev ipd., velikokrat res rečem “košček peciva”, tortica pa je izraz, ki sem se ga naučila že v otroštvu in najbrž pomeni en kos tortice, odrezan od cele torte (tudi, če ni, ampak je štirikoten kos iz pekača, kot tiramisu ipd.) Ne?
Delim mnenje z alcesso (razen tistega glede sladkega – jaz pa rada pojem kaj sladkega – dobrega, ne kr neki). Skratka, načeloma ne pomanjšujem.
Mogoče bi dodala še, da se v nemščini pomanjševalnice v glavnem tvorijo z dvema priponama: -chen ind -lein plus kakšen umlaut tu in tam. Predvidevam, da je tudi to razlog, zakaj pomanjševalnic ne uporabljam(o) – slišijo se namreč grozno. No, razen Brötchen, ki ne pomeni majhnega kruha, temveč žemljice, in Würstchen, ki ne pomeni klobasice, temveč hrenovko (pomanjševalnica ima torej drug pomen kot izhodiščna beseda.)
Süppchen ali Gläschen še kar gre, ampak Salädchen, Käschen, Küchchen, Törtchen, Reischen, Sößchen, Kartöffelchen, Maultäschchen … pa v glavnem uradno ne obstajajo ali pa se slišijo čisto mimo, če se jih vseeno odločimo tvoriti. Velja tudi za mesne izdelke, ki pri meni sicer niso relevantni.
Ah ja, zdajle sem se spomnila ene pomanjševalnice, ki jo imam rada: Bierchen. zato, da se lahko pretvarjam, da ne gre za čisto ta pravo alkoholno pijačo, polno kalorij 🙂 ampak za nekaj povsem nedolžnega.
vsekakor je beseda pirček tujka v mojem izrazoslovju… pir je kar lepo pir, brez debatke… pa še to večkrat kar kot množinski samostalnik, hehe..
sicer pa je krompirček, če je v majhnih koščkih in ga je malo.. pa korenček, bedrček… mora bit res majhna reč, da je omenjena s pomanjševalnico…
Ne pomanjšujem oziroma resnično redko, morda pri pogovoru z otroci in to je vse … krvavička? WTF?
Juhca res rečem, ne vem točno, zakaj… Pa korenček, bedrca, perutničke (a kdo sploh reče perutnice ali celo – peruti?), pa rebrca tudi. Očitno pomanjšujem bolj mesnate zadeve 🙂
No sej te mesnate pa korenček npr. so take splošno pomanjševalne. Sej ne boš verjetno rekel, da si pojedel celo bedro 😀 Se sliši tako ogromno 😀
Druge stvari pa nekak ne pomanjšujem….vsaj vem ne, da bi jih 😉
@Barbara pri nas perutničkam rečemo habe ali pa letance :-), nekateri pa tudi habice 🙂
Kar imaš zares rad, poimenuješ ljubkovalno, kot na primer svoje otročke, domače ljubljenčke (osebe, živali, rastline…), pa tudi hranco in pijačko. Si mislim.
rada imam vse od pizze do pičice 🙂
Zdi se mi, da smo se nekaterih pomanjševalnic naučili na pamet, še preden smo raziskali svoj odnos do pripadajoče hrane.
Tako sem zgoraj napisala, da pomanjševalnic ne uporabljam, vendar nikoli ne bi rekla peruti, rebra, jetra, bedra ipd., ker so me naučili pomanjševalnic in jih pri nas vsak uporablja…
jaz dobim alergijo, ko mi ponudijo solatko ali malo vinčka. ali pa karkoli pomanjšano. pomanjševalnic se na široko izogibam kjerkoli je to možno.
p.s.: spomnim se, kako smo se v šoli učili, da je “šal’ca” v resnici pomanjševalnica od “šala”. in “majica” pomanjševalnica od “maja”. ne vem sicer, če to drži, ampak vsaj ti dve – šalca (skodelica, za tiste, ki ne veste) in maj’ca – bi jaz obdržal 🙂
je pa morda čas za civilno iniciativo Proti uporabi pomanjševalnic. Lahko bi se tedensko dobivali in debatirali o tem, kdaj sodček vinčka postane sod vina 🙂
zmeri bosta mesk pa korenček 😉 prvi zato, ker imava z mesom že od nekdaj poseben odnos (mal se mava rada, mal ne, alora burno razmerje) pa mu z “meskom” izražam posebno naklonjenost. Korenček pa zato, ker je korenje čist preveč grda beseda (oprosti korenje).
pomojm za vsako pomanjševalnico stoji kšna zgodba, peripetija, navada, neki kar se ti je vtisnilo v spomin pa furaš tud zdej k si že velik 🙂
Uporaba pomanjševalnic je tako gey, da bolj ne more biti in tisti, ko to uporabljajo se tega ne zavedajo in se že enostavno default afnajo tam kjer ni nobene potrebe.
A bi en čevapčiček…šrček
polde, hehe, tale dvojna zmanjševanka je res huda, saj je že čevapčič pomanjševalnica od čevapa, ni res? … se mi pa zdi, da so pomanjševalnice bolj domena onih, ki košto ponujajo, kot pa tistih, ki jo naročajo … nekaj bo pa tudi na onem sivkinem argumentu, da pomanjšuješ tiste stvari, ki so ti res ljube … jaz recimo le redko pomanjšam korenje, zato pa mi kar pogosto uideta špehek in pancetka, hehe … majam, kako je pa s tem pri frankofonih? pomanjšujejo kaj?
Hmm, nekaj sem ugotovila in si mi dal za mislit. V blogih oz. receptih na sploh, ko jih pišem, pogosto uporabljam pomanjševalnice. Drek, pa tako jih ne maram, tudi za stvari, ki so mi ljube. Nekaj podzavestnega deluje, pa ne vem kaj, da jih je v blogu polno …
isto, isto! … je možna interpretacija, da hočemo naredit stvari, ki jih ponujamo, ljubke in prijazne?
“Mmmm, je mangerais bien une petite salade”, ti bo rekla Francozija, ko bo ful lačna tam okrog kosila. Da pa zraven lahko omlati buteljko rdečega, brez kakršnihkoli pomanjševalnic, to me vedno fascinira 😉 S pomanjševalnico v francoščini pri hrani dejansko največkrat misliš to, da je stvar fizično majhna, ne gre za ljubkovalnost, tako se mi zdi po kratkem razmisleku…
Ne pomanjšujem, sploh pa ne v pogovoru s tamalimi.
sam ne pomanjšujem.
moja interpretacija pomanjševanja pa je, da v današnjem svetu, obsedenem s stasom, pomanjševalnica pomaga pri prepričanju, da smo pojedli malo. 😉
Pomanjšujem in to pogosto. Najraje pri jedeh, ki jih imam najraje, dostikrat pa tudi kadar je prehranjevanje dogodek. Kot na primer tortica s prijateljico, juhca za dušo privezat, ovčka pod peko na Krasu s frendi. Skratka, ko je hrana crkljanje. Luštkana temica 😉
Zanimiva skladenjska debata 😀 po mojem je res odvisno od odnosa do določene vrste hrane, povsem podzavestno … jedem iz mesa (ker nisem nek velik mesojed) ne bom nikol podeljevala pomanjševalnic, raznim juhicam pa 🙂 to je pa, zgleda, tudi vse. pijačka, rižotka, štrudeljček? nein, danke … 🙂
prav hecno je, ko ti natakarji veš čas ponujajo jedi in pijače v pomanjševalnicah. Na koncu sem prosila za računček (pa ne zato, ker bi bil tako kjut, ampak ker sem želela, da bi bil čim manjši). Tukaj je pomanjševalnica smiselna, kajne:-)
Naj nam Herve This pomaga razjasnit dilemo. Gre za vprašanje ljubezni. Ko nekomu skuhamo in postrežemo, mu s tem povemo, da ga imamo radi. Drugim kuhamo, da jih razveselimo, ne pa da jih preskrbimo z beljakovinami, maščobami itd. Vrhunska jed v slabi družbi zato ne more biti dobra, preprosto kosilo pri babici pa je lahko vedno okusno – zaradi ljubezni.
Z ljubeznijo pa pridejo pomanjševalnice in men se zdi to kul. Mogoče pa je njihova (ne)uporaba en tak kuharski lakmus? Poleg vklopa žarečih oči, ko se začne debata o hrani, haha.
moja ljubezen do hrane je neizmerna, kar kažem tudi z besedami. tortica, krompirček, bedrca, perutnička in korenček se mi zdijo že privzgojene. Čeprav večkrat rečem krompir, pri korenju sem mešane volje, ostale tri pa so vedno pomanjšane. Aha, pa omakca je tudi vedno. Majhna količina pač: a boš mal omakce čez riž? Pa jajčka, to je tudi pogosto. Spet krivim količino.
Klobasa, krvavica in pečenica pa so konkretne jedi in se ne manjšajo! zrezek je šnicl!
Ergo: pomanjšujemo pogosteje stvari, ki so vezane na pojem manjše količine ali ki so v kosih/koščkih. pogosto pa tudi iz čustvene navezanosti na hrano 🙂
evo, ravno s pijače v mestu, kjer je natakar na moje mahanje odvrnil z: “računček?” 😀
gremo na kavico? 🙂
uporabljam kup pomanjševalnic (npr. obvezno rečem medek, ker me spominja na babico), čeprab jih ne maram; kavico maram še manj, zato je obvezno ne uporabljam)
kavica ? tega ni..je pa šalca kofeta 🙂
Ne pomanjšujem, če se le da. Tovrstno spreminjanje besed me je motilo že kot otroka, ker sem že takrat rada rekla bobu bob, ne pa bobek. Seveda za to “motnjo” krivim svojo mamo, ki me je še kot majhnega otroka naučila tudi, da se z dojenčki nima smisla pogovarjati po otročje (ali bog ne daj v tretji osebi), če jih želimo nekega dne naučiti dobre slovenščine. V tem smislu je to verjetno ena taka precej neškodljiva deformacija, ker s tem občasno zatežim le svojim otrokom, ki pa tudi niso vajeni več kot toliko uporabljati pomanjševalnic – saj sem jih jaz učila govorit!
Ne vem, če je uporabljanje diminutivov ravno izraz ljubezni – meni se je to vedno zdelo bolj izraz nekega (samo)prepričevanja – ali v to, da poješ manj, kot v resnici poješ, ali pa, da je hrana boljša, kot je v resnici (še posebej v primerih, ko smo skušali prepričevati otroke v nezelenjavni fazi, naj vendar pojedo grahek pa solatko pa korenček…). Sicer pa ne izključujem, da je za koga točno tako.
Sto ljudi, sto čudi, ne?
če po sociološko jezik razumemo kot habitus ki oblikuje in je oblikovan, potem lahko rečemo da nam vsak predhodni uporabnik jezika na nek način določa našo uporabo le tega… v slovenščini se pomanjševalnice z lahkoto in lepo tvorijo, zato se verjetno tudi tako pogosto uporabljajo. kar se tiče uporbe v kulinariki, imam občutek da se pomanjševaljnice uporabljajo takrat, ko vzameš/poješ/ponudiš nekaj kar ni prav za lakoto ampak za užitek. ježek je rekel glažek vinčka in ne kozarec vina, je že vedel zakaj… z zrnom soli so prav dobrodošle, pretiravanje pa zveni histerično. khm, in če smo že pri poimenovanju v kulinariki… neprimerno bolj, kot kakršnakoli pomanjševalnica, me pa moti, ko kdo sebe ali druge imenuje foodie. fuuj.
Nekako si ne morem predstavljati Ivana C, ki bi rekel:”Mati, kavico bi…”
🙂
Pomanjsevalnice v prehrambeni sferi morajo biti slovenski fenomen…Svedi npr (tam pac zivim) nikoli ne uporabljajo pomanjsevalnic v zvezi s hrano.
Zvenelo bi naravnost bedasto in prav tako bedasto se mi zdi, ko slisim te fore v nasih restavracijah…mogoce si natakarcki mislijo, da na ta nacin ustvarjajo feelgood vzdusje?