preden spet udarim s kakšnim kompleksnejšim prispevkom o pojedanju in popivanju po barceloni, je čas ze en mimogredoči zapis … v barceloni se namreč veliko gastro dogodivščin zgodi mimogrede … recimo, ko greš po tekmi iz camp noua proti metroju mimogrede vidiš razturjen tapas bar z neustavljivim magnetizmom, v katerem pač moraš mimogrede spiti eno malo serveso in pojesti kakšno ocvrto rezino artičoke (ali katerega drugega od dvajset tapasov, ki jih rihtajo) …
pa recimo, ko greš po tržnici in mimogrede vidiš obešenjaško sceno z neustavljivim magnetizmom,
ki nato rezultira v vsak dan enakem zajtrku, ki se ga človek mimogrede zelo močno navadi … dve orng popečeni rezini kruha, vsaka premazana s polovico mehkega, mesnatega paradajza, pokapljana z olivcem in prekrita z rezino jamona iberico bellota:
ta zadnja beseda označuje, da gre za pršut prostolutajočega iberskega pujsa, ki večinoma ne je drugega kot žir … z drugimi besedami pomeni tudi to, da gre za zelo drag pršut, ampak ker je vsaka rezine delikatesa, ga pač kupiš manj in nato res uživaš v vsaki rezini …
no, pa recimo, ko med branjem jedilnika v še kar raztumbani krčmi v kotu boquerie mimogrede začutiš neustavljivo potrebo po tem, da bi naročil nekaj, za ker ne veš točno kaj je, ampak imenuje se callos in to je, mimogrede fajn … in kelnar te nato, tako, rahlo presenečen vpraša, če res hočeš callos, in ti seveda rečeš, da jasno da hočeš callos, in kelnar je nato ves vzhičen, češ, da to!, bravo!, majstr! tko se dela! callose se naroča pr nas! tis dec! … in potem prinese
mehke telečje vampe v krepki, dišeči rahlo pikantni župi, s ful prfektli kuhane čičerike in posipom iz svežega drobnjaka za povrh … btw: najboljši vampi, ever!
kruh & vino 
Te skladovnice Jamonov so res dobra lekcija, ki bi si jo lahko za uho zapisal marsikateri slovencelj, ki si misli, da je pršut samo “naš” in edini pravi in originalni, v življenju pa je jedel samo MIPovega in Krasovega in za kaj drugega sploh še slišal ni.
Sploh ko vidiš gigantske rezine pršuta, ki stanejo 150€/kg. 😮
Heh.
!hola!
tokrat si me pa zadel do amena, sem že mislu vstat in po kajlo kruha pa mal potočat, ma sem se zrajtu, da je slika in ne talar. bo res treba v barcelono kljub strahu pred ravbarji!
LePomešaj!
borko, no, do onega za 152 (kaj šele do onega za 185) evrosov se tudi jaz nisem stegnil … moja bellota je stala 79 evrov za kilo … za osemdnevno zalogo (torej 16) fetk za jutranji pan tomat s hamonom sem odštel 15 evrov in ni mi žal … če ne bi ryanair tako fašistiziral s težo prtljage, bi ga nekaj privlekel domov … bojan, kjer so ravbarji so tudi žandarji – mirno preživeli brez incidenta (naravno uz preporučene mjere sigurnosti) … vampi pa res okej … se pripravljam na poskus približka … ker bom doma nedvomno edini jedec te delicije, te vabim v degustatorski konzorcij (poleg bojana je mesto še za dva; upošteval bom prvi dve resni prijavi na mail) … 🙂
Barcelona je meni osebno dala tisto morsko hrano (govorim o školjkah in drugemu morskemu živežu, ki ne sliši po imenu riba ali kalamar), pri kateri sem prvič v življenju rekla: “Bi še, ker paše!”
Acceptiram povabilo na tole. Pa sm že mislu nasledn tedn svoj približek izvest 🙂