seguir endavant!

evo, ena glavnih katalonskih identifikacijskih točk se bo danes zvečer še enkrat užgali z kastiljskimi metropolci … domnevamo, da se bosta uresničili besedi iz naslova, zato gremo z gostilniškim barceloniranjem naprej tudi mi … tokrat bolj v sliki, kot v besedi (itak po tehle praznikih nimaš tok cajta za brat, pa boš rajši slikcice gledal, ane) …

najprej k obljubljenim kuhinjam svete katarine … no, ne gre za nunsko inštitucijo, kot bi bilo moč sklepati iz imena, ampak za en kotek pred nakaj leti fonky obnovljene barcelonske tržnice santa caterina (ta je fajn, predvsem zato, ker ni tako oblegana s turisti, kot boqueria, dobiš pa tam pravzaprav isto robo) … eh, kurc, kakšen kotek, mega plac, so tele kuhinje svete katerine:

in to, kar vidiš na sliki, je približno tretjina cele hale … naslednji razlagalni moment je potreben za ono množino: zakaj kuhinje? mar jih je več? ali se samo bolje sliši? … no, takoj povem, da jih je več, ja … pred lačnega pasanta namreč postavijo takšnole razpredelnico:

legenda: vrstice so za tipe kuharije: vegetarijanska, sredozemska, orientalska, žar/peč na oglje; stoplci za vrsto prevladujoče sestavine: zelenjava, riž, testenine, meso, ribe & co., jajca … spodnja vrstica je za sladice in frišno stisnjene sokove … in potem človek išče presečišča in z velikimi uči naroča in kmalu so teoretične razpredelnice prekrite s praktičnimo dokazi …

ena – sicer dragi (8.30) a slehernega centa vredni pimientos de padrino:

dve & tri – otrokomljubi njoki s sirom taleggio  in sušenimi paradajzi in japonski žlikrofi gyoza:

štiri – klasična katalanska basa butifarra na malih belih fižolčkih in rezino foieja (za presežek in da je odločitev med prikazanim in za kdaj drugič puščenim odojkom s paradižnikovo marmelado):

pet – kalamarčki (majhni so bili, zato je raba pomanjševalnice smiselna) na žaru s šparglji:

šest – školjke z nakockano  slanino iberskega pujsa in artičokami:

familija se je po tem opremila še s katalonsko kremo, lazanjo z malinami in jagodami in tarte tatin, jaz pa sem pred nadaljnjim zviševanjem bmi-ja pobegnil na štante v sosednji plac in priševši nazaj otovorjen z nabasanimi torbami zvrnil le še en hud limeta-ingver-meta-trsni sladkor sok …

seguir endavant? jasno! dan potem smo se za južino v posmeh medgeneracijski solidarnosti rezdelili v dve grupi … prva, to je otroška je jedla svedrce s pestom in bučkami & provolo s slanino in smetano v molto simpatico italijanski oštariji le cucine mandarosso,

starejša dva pa sva se raje pognala v, kot si pravi sama tapas a-tipico, luknjico (res je majhna, raba pomanjševalnice je še bolj upravičena kot pri kalamarčkih zgoraj) el bitxo, (ki je čisto blizu palače katalonske muzike (in s tem našega baznega tabora)), kjer je oferta prezentirana precej po svoje:

takšna pa je tudi košta – v kavi mariniranemu lososu in v earl greyu marinirani polenovki pač nista nekaj čisto navadnega … sta pa zelo dobra … za razliko od hrane v legnedarnem gostilniškem leglu katalonske moderne, oštariji els 4 gats (štiri mačke), kamor se gre predvsem zaradi ambienta

in obvladaškega ter jako prijaznega kelneraja, pa tudi zaradi super jagenčkove krače s krompirjem in konfitirane polenovke na artičokah, nikakor pa ne zaradi suhe in postane paelle, škandaloznega popečenega kruha s tuno iz konzerve in mushy kokr umešanih jajc s šparglji … ma, so ambient, janček in polenvka odvagali in smo bili veseli …

smo že pri koncu? tega zapisa že, barcelonskim impresijam pa še ne, sploh ne … morš vedet, da sem se po res lepem drugem messijem golu objemal s popolnoma neznanimi mi liki in pil pir, ki ga je častil gazda (70 let stara vizualna mešanica iva volariča – fea, kostje gatnika in igorja vidmarja) bifeja, v katerem sem gledal tretji klasiko, pa da smo šli r iz catarine spremenit v l, da sem si z enim samim naročilom v pajzlu na bokeriji kupil kelnerja za do konca lajfa in da nisem le zgolj ždel po oštarijah, ampak sem tudi kaj vrgel na šporhert … in kupoval in pil vino (blanco, tinto y cava) … so – stay tuned!

da ne boš zgolj lačni opazovalec dogajanja, naj te spomnim, da ti na njoke ni treba v barcelono, nego da se jih lahko lotiš kar sam in to v različnih barvnih različicah  (roza njokc, anyone?) … lahko pa tudi užgeš po klobasah – zgoraj vidiš, da se jih v katalunji ne sramujejo postrečt brez ovoja, se pravi da lahko tudi ti pri tehle piščančjih ostaneš zgolj pri fili, in jo spečeš na suho …  

Advertisements

2 thoughts on “seguir endavant!

  1. Vidim, da bo treba it v Španijo – v Barcelono. Mi od maturantskega izleta ni ostala v preveč lepem spominu – vsaj kar se hrane tiče ne ;-( A vidim, da je tole tu čisto druga pesem – poezija 😉

  2. oja, treba treba … jaz sem zdaj nazaj že šest dni, pa mi še vedno ni jasno, zakaj nisem ostal tam, hehe … od maturanskega spomini so pa tako ali tako megleni in zato popolnoma varljivi … v mojem maturantskem spominu je, recimo, kaštelet zapisan kot zelo dobro in pitno vino …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s