evo, prav na sredi kvartetne serialke elklasikastih dvobojev med realnim madridom in sanjsko barcelono se je družinska ekspedicija odločila naseliti v slednji in velikončne, uporniške in delavske praznike preživeti v podstrešnem loftu 135 metrov od palau musica catalana … ampak, madona, se pa človek namatra, da prileti do te catalunye, še posebej, ako se na pot odpravi z laških tal in z irsko kvazi poceni letalsko bando – namreč, oni italijani tamle pri trevisu so pozabili, da k velikemu letališču sodi veliko parkirnih mest (in tako sem nato v absolutnem in popolnem pomanjkanju le-teh od neke prijazne tete izprosil bivak za našo makino na dvorišču njene oštarije); oni gorenjsko-škotsko škrti irci pa so za vso silno množico naših, laških in jodlarskih počitnikovalcev odprli enosamojebeno okence za čekiranje … ohja!!! … tako smo nato tisti dve ure in pol do leta, ki so bile v teoretičnem planskem modelu namenjene lahkotnem čekiranju, prigrizovanju in kakšnemu šilcu opogumljajočega pilotskega napitka, preživeli v hektičnem manevriranju po parkplacih in ždenju v enormni koloni (tipa krvavec leta ’88) … ampak što ne ubija, jača! in tako smo na el prat prileteli močnješi kot kadarkoli! … poglavar sem se zato nemudoma odkotalil do okenca številka 80 pri vhodu številka 5 na nou campu in prevzel karto, ki mi je garantirala ogled golov davida ville in lea messija z 2. sedeža 4. vrste boksa 410 na 3. nivoju lateralne tribune … ker štadion poleg dobrega fuzbala ponuja le bedno košto (potaftani sendviči, ultraplastik hodoki  in brezalkoholna pirovska brozga), sem se po utakmici zavlekel v en obližnji tapas bar, srebnil enega pravega (če estrelli damm sploh lahko tako rečemo) in pozobal par rezin ocvrtih artičok in dva slana inčuna, nato pa v baskovskem tapas networku lizarran, ki se mi je ravno postavil na pot do metroja še ene tri pinchose (dobri, dobri! še posebej en z enim sladkastim kozjim sirom je sekal) … hja, lakše se diše, ane …

no, naslednji dan smo šli po poteh sleherne barcelonske turistične divizije – torej od placa catalunya navzdol pod platanami na rambli, mimo vseh onih pobroncanih živih spomenikov in mimo zaprte boquerie in že nas ujame barcelonska verzija ljubljanskega sokola, tapas bar sukaldari:

izgleda okej, nakuhanih je miljavžnt zanimivh jedi in tudi čisto zanič niso, o ne! (ocvrtki iz polenvke in župa s čičeriko in klobaso so prav fajn) … je pa res, da te kelnarji šljivijo samo na začetku, ko naročaš in so kasneje, za morebitne dodatne želje boljkone gluhi ali pač pozabljivi … in da za finalizacijo toplih tapasov pjevaju tri mikrovalovke, vanje modeli tlačijo celo pinčose – to so uni kruhki, ki imajo z zobotrepcem vase zapičene razne reči (in ki so po mikrovalovanju kot jelenova koža za brisanje šajb)… no, firma pa seveda dela zaradi lokacije in lačnih oči številnih mimoidočih … zvečer nas potem ene filipinska teta v s keramiko obloženem placu (hm, mislim, da se mu reče bau al bao ???) namami v tri različne tortilje (špinačna je bila majka!) in eno eht, propisno oldskull zajčje-rakasto paeljo, mimogrede pa na mizo parkira še eno goro s tomatom podrgnjenih panov … al je nam hudo! … ohja! …

zato na velikonočni ponedeljek pred količino postavimo slog … in – spet v domačem kvartu, nenazadnje smo tu zdaj doma – tokrat izberemo dizajnerski šik gastro bara hotela ohla … ohlala! … v črno oblečene pobe lahko izza šanka opazuješ pri umirjeni, skorajda že zenovski produkciji domišljenih nadgradenj tapasov :

• zmagovalec v kategoriji žensk (23+) je bil gazpačo s kockami pirinega kruha in dimljenimi fileji sardel
• v kategoriji dečkov (7+) je zmagal kanelon v lepi ovalni banjici in s potreskom iz pečenega in nadrobljenega starega sira
• pri deklicah (4+) je v fotofinišu princeskasta bovla sadja (jagode, mango in take fore) za las premagala jagnečje mesne kroglice v omaki z grahom
• v kategoriji pravih dedcev (39+) pa je titulo brez konkurence snelo na 62(!!! – hehe, tako pravijo fantje, this i gotta see!) stopinj poširano jajce, položeno na mešanico drobnih belih fižolčkov san pau in file neke katalonske kobasice …

smo lajkali tale ohla zelo, nekaj vidnega materiala (vključno s hudo črno krvavico in v spomin na ustanovitelja zvarjeno maloserijsko alzaško verzijo pira iz lokalne velepivovarne estrella damm) smo tudi zmogli ujeti:

This slideshow requires JavaScript.

fotke so pač takšne, kot jih v tresoči roki starajočega se dopisnika zmore zabeležiti pametni telefon v sodelovanju s filtrom hefe v aplikaciji instagram (če koga lih zanima) … in kako smo nadaljevali? … opa, ne povem vsega takoj … lahko pa te poskusim k branju nadaljevnaja navabiti z buzzwordi naslednjega zapisa: kuhinje svete katerine, dvo-lokalno družinsko kosilo, tresenje realove mreže in štiri mačke … stay tuned!

aha, še nekaj: s temle zapisom kruhinvino uvajata lojalnostni program … pa brez skrbi, ne bosta te guzila z vprašanjem a maste že našo kartico?, le pod vsakim zapisom bosta linkala še tri tematsko povezane zapise iz obsežnih arhivov samega sebe … en tak krhwinleaks, torej:

če bi še čital o napotniško popotniških dogodivščinah, se lahko spomniš našega obdobja bečkega konjušarstva, ako si slinast ob katalonski košti lahko urno splaniraš en zmagovalni catalunyski meni seveda pa je čisto mogoče, da je vse, kar potrebuješ samo en u nulo top shit pečen jajc … izvoli!