diamante

ena najbolj zabavnih slovenskih plošč, pod imenom marjanov čudni zajec sta jo zakrivila marko brecelj in ivo volarič feo, nosi naslov svinjam diamante … in tako smo, ker smo že ravno bili na počitnicah v svinjsko lepem, svinjsko klifastem, svinjsko valujočem in cestno svinjsko zavitem področju bazilikatnega koščka tirenske obale tam okoli na več satelitov raztreščenega kraja maratea, sklenili, da se bomo na enodnevni izlet iz te rajske vukojebine odvlakcali še bolj na jug, faktički že v kalabrijo, v mesto (eh, mestece) po imenu diamante … da je to selurdina, ki obeta, se je pokazalo že takoj, ko smo prečkali cesto od stazioneta proti morju, kjer se nam je na levi strani nemudoma prikazalo za temperaturne razmere neverjetno hitro delovanje dobro uigranega pekarskega moštva:

kljub temu, da je posnetek relativno kratek, naj povem, da sem se ob njem ponovno spomnil na oni znani citat jeroma klapke jeroma, češ, nobena druga stvar na svetu me ne prevzame tako, kot delo: cele ure lahko sedim in ga opazujem … to bi počel tudi jaz, a se je bilo treba najprej it malo metat v valove, obenem pa odkrivat naslednjo diamantsko znamenitost, murale … murali so take poslikane fasade in v diamanteju ljudje že od leta 1981 radi sprejemajo umetnike, ki bi radi kaj naflajsali na njihove zidine … pri tem seveda niso izvzeti niti prehranski motivi … zaradi vročine (no, pa tudi zaradi mojih simpatij do stenciliranja) vam najprej posredujem tale všečen sladoledni kompletek:

no, zaradi tega, da boste videli, kako fino kalabreži krivijo italijanski jezik (pa zaradi relevantnosti citrusaste tematike za ta blog tudi) pa priobčujem še enega bolj verbalnega:

kul, ne? … ampak po vseh teh poglobljenih antropoloških, etnoloških in umetnostno-zgodovinskih študijah človek seveda postane lačen … sploh, ko za vogalom mestne hiše opazi, na kako pomembnem kraju se nahaja:

kul, ane: hrvatje imajo seve nazionale, diamantarji pa sede nazionale … in to ene jako pomembne organizacije, kar postane jasno po ogledu njihovega spletnega doma (morebitne fene ljute papričice opozarjam, da bo letošnji festival peperončina v diamanteju potekal od 7. do 11. septembra ) … in tako je bilo kaj kmalu jasno, da v tem mestecu ne bomo prošli samo z žganjem z neba, ampak da bo žgalo tudi v žnablu … in je! … na kvazi glavni notranji uličici smo namreč nabasali na tale mural,

ki krasi vrata ene male in ljubke krčmulde, v kateri so za eno mizo sedeli mama, sin in dva fotra, ki so se ob našem vstopu urno razpršili: mati v kuhinjo, sin za našo mizo, en fotr za šank, drugi pa si je tudi našel neko opravilo pred krčmo … no, in tale poba, ta mlad, nam je nato na mizo znosil celo veseličko od jedi:

olive in melancan fatto io

dagnje na nad-jebačkem (ofak, ampak res: koko je biu dobr!) fižolu

aljo, oljo i - naravno! - peperončino ... hot stuff!

kozice, rukola, peresniki

poleg pofotkanega je privlekel še ene bruskete z ultra paradajzom … pa ene sardone iz pečice s sladkim peperončinom in drobtinami (sem že naredil domačo repeticijo, sledi kmalu, stay tuned!) … pa ene hrustljavo ocvte dišeče nadfrišne sardone … pa eno krepko dozo oragujanih špagetov za deco … pa un quarto belega, frizzantastega lokalca … pa eno birco peroni, pa liter vode … pa dva limončela za nasvidenje … pa en račun za 40 evrov; skratka – fejst fant je bil, ako pa bo kdo kdaj tam, bo plac našel zaveden pod imenom pik kantina … mi pa smo nato še mimo nedelujočega potrjevalnika železniških vozovnic švignili v nekoč prvorazredni, še vedno prijetno klimatizirani, kupe in odvlakali nazaj, veseli, da smo pukim slučajem odkrili ta kalabrijski biser diamant …

Advertisements

5 thoughts on “diamante

  1. Za tale komentar bom verjetno dobil spletno klofuto … Če ne že kar direkta.

    Dagnje na jebačkem fižolu -> fižol: je to kakorkoli blizu engleškim baked beansom?

  2. eh, bojc, le zakaj bi se bili klofutali, če se lahko pa lepo pogovarjamo, ane? … no, kar se tiče tegale fižola: se mi zdi, da ni bil pečen v pečici, ampak lepo in počasi kuhan s paradajzi in dišavnicami … je pa res, da se fižoli lepše skuhajo, če se počasi, na kakšnih 120 stopinjah kuhajo v pečici, as described here

  3. Ma – sem edini fižoložer gospodinjstva. Že ene parkrat sprobaval vse sorte počasnih receptov in žal vedno dobil prepoved nadaljnje kuhe. Čeprav tvoj recept iz bukve je pogojil najboljše rezultate, če smem pripomnit.

  4. viš, za takele osamljene fižolojede sem pa v barceloni, blizu tržnice santa caterina zapazil eno radnjo, v kateri so prodajali zgolj in samo kuhane stročnice – vse kalibre in barve fižolov, čičerik, bobov in kar je še tega … koristna reč, nedvomno …

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s