čiz hud kejk

res je hud in res je simpl in ne, ni treba da je narejen iz philadelphie, kakor ti rad natvezi marsikateri skutni pito/tortopek … recimo – vrečka navadne tolminske skute iz mlekarne planika ga je v dani tukajšnji situaciji zmagala čist:

sicer pa je bil nastanek tele pite pogojen z nezanemarljivo količino navadnih (no, navadnih se sliši nekako slabšalno; pa ni tako mišljeno, ane … mogoče bi bilo bolj uporabiti oznako “obični”, hehe) maslenih piškotov, ki so se jih otroci med in po peki na polno vzradostili, jih tudi kar nekaj pomleli, potem pa so se nekaj časa zaprti v kredenco valjali v teglcu … dokler ni napočil čas za njihovo novo vznemirljivo življenje v vlogi podna čiz hud paja … takole smo:

podn & rob (za 20 cm model, za večje modele si izračunaj faktor, s katerim boš množil količino sestavin po naslednji formuli: premer tvojega modela na kvadrat, deljeno s premerom modela v receptu na kvadrat … če je na primer (tako kot zdajle) v receptu tortni model s premerom 20 cm, ti pa imaš tortni model s premerom 26 cm, potem je faktor, s katerim množiš količino sestavin (26 x 26) / (20 x 20) = 1,7):

  • 20 dek navadnih običnih maslenih keksov
  • tri orng žlice rjavega sladkorja
  • četrt paketa (malo več kot 60 g) masla

fila (tu si opcijski, tale moje je bila entry level, lahko ga biksaš s parfumerijo ali dodatki v obliki limonine in/ali pomarančne lupinice, cimeta, ruma, namočenih rozin, svežih borovnic …):

  • tričert kile pasirane skute
  • tri jajca
  • 250 gramov sladkorja
  • žlica vanilijevega sladkorja
piškote zmelji, zmešaj s sladkorjem in prelij s staljenim maslom, nato dobljeno maso enakoerno razporedi in potlači na dno in na stranske robove tortnega modla, tega pa postavi v hladilnik … skuto vmešavaj z metlico (najbolje, da je priključena na mikser), dokler ne postane rahla – takrat je čas, da kar med mešanjem po enega in enega dodajaš rumenjake, nato pa v maso vsuješ še oba cukra … posebej narihtaj še kar kompakten sneg in ga previdno in narahlo (ampak do konca) vmešaj v maso … nalij v model, ga postavi v pekač z visokim robom, v katerega nato nalij vročo vodo, približno dva centimetra visoko … pekač postavi v na 160 stopinj segreto pečico … prvič vanjo pokukaj po tričetrt ure in preveri, kako je kaj: sredica mora biti še rahlo šejkajoča, ko reč vzameš ven – ni treba, da je zakrknjena do konca, sploh pa pazi,  da reč ne bo kaj zapečena povrh – tukaj nočemo hrustljavo zapečene skorje, okej? … ko ti bo šesti čut rekel tojto, ga ubogaj in reč najprej ohladi na sobno temperaturo, nato pa pred razrezom na porcijske kajle še za čez noč zapri v hladilnik …kdor jo bo jedel, ti bo rekel čiz hud kejk, stari … vkolikor bo izjava umanjkala, tip nima pojma in je škoda skutnih patronov zanga …
soundtrack je istoimenska svilenka iz tenorskega saxa: dexter gordon – cheese cake

12 thoughts on “čiz hud kejk

  1. Mljask, moja najljubša sladica. Se pa strinjam, da je belgijska speculaas verzija še boljša. Pa tudi s “šortbredom” ni slabo. 🙂

  2. zgleda ful dobr! ampak se moram obregnt ob 250 g sladkorja v nadevu, to se mi zdi pa mal velik… ker rata dobro tudi z manj sladkorja. sok pol limonce v skuto tudi paše.

  3. Dragi Napo in vsi, ki prebirate blog,
    dolgo sem tudi jaz delal z drobtinami in navadno skuto, dokler nisem prebral izvora te tako slavne ameriške specialitete. Začetki torte segajo v davna 20. leta prejšnje ere, ko je v velikem jabolku Lindy odpr slaščičarno. Torej, ni primerjave med domačim krhkim testom, z veliko limonine lupine, ki obda dno in obod modela ali vsemi sortami drobtin in pravo kremo iz krem sira (ni nujno philadelphia, tudi od sosedov ABC je prav zmagovalen, še boljši, ker ni preveč slan).
    Priporočam, poskusite…

  4. Napo, mogoče si že videl fotko na twitterju in mislil, da te zafrkavam.
    Ne, rabim priti skrivnosti do dna. 🙂

    Meni je zadevo razkajfalo po celi pečici. Čizkejk sem delal prvič.

    En razlog je, da sem zagotovo uporabil prenizek pekač (namesto tortnega sem vzel kar za pite).
    Ampak zadeva je narasla na več kot dvakratno višino. Je to normalno?

    Drugače sem se ravnal čisto po tvojem receptu, razen uporabil sem mešanico philadelphie (2/3) in mascarponeja (1/3).

    Okus je drugače fantastičen, dasiravno MajaM malo višje ima podoben okus za sladkor kot jaz in tu jo kar malo podpiram.

    Drugače imam na sumu še pečico – ne vem, če je termostat ravno natančen in mogoče mogoče je bila temperatura previsoka.

    (can thee help?)

  5. bojc, huh – now that’s some serious drama! … dejmo najprej to kar vem: philadelphia pa mascarpone sta že v osnovi smetanasto sladka in je zato toliko cukra zihr preveč – za navadno tolminsko kiselkasto skuto pa ga je bilo ravno prav, sploh če bi rad, da tole sladico jedo tudi otroci, ane … višina pekača je gotovo tudi en issue, ampak ni mi jasno, zakaj je zadeva narasla? … zdaj ugibam: mogoče je fila iz tvojih dveh smetan veliko bolj tekoča in rahla in zato vzhaja – ker tale moja ni narasla takorekući nič … temperatura zna biti tudi problematična, ker je tvoja kejka povrh zlatorjavka, moja pa belka … hmmm … ampak če si vse ostalo delal isto, potem gruntam, da sta ekplozijo povzročila phillie in mascarpone – ker samo ondva sta druga v tej štoriji … še kakšna teorija, drago bralstvo?

  6. Ja, pečica je skor zazihr bila prevroča.
    Pa tudi fila je bila pri bolj tekočih. Tudi tekstura narejene je bla pri bolj … grudastih. Ni bilo tiste lepe uniformnosti.

    Bom ta teden probal še enkrat in javim.

    Thnx!

  7. evo, bojc … sem o problematiki besedo, dve vrgel še s kuharsko šolanim kolegom demšarjem, ki je lahko zgolj prikimal moji ugotovitvi, da gre krivdo pripisati neavtorizirani menjavi osnovne sestavine (+ temperaturi) … takole je: skuta je relativno pusta reč, z veliko beljakovin in malo maščobe … beljakovine pri višjih temperaturah koagulirajo, kar zmanjša njih volumen, maščobe pa prenesejo precej višje temperature in se pri njih raztegujejo, torej širijo … zato se je moja skutna (i.e. beljakovinska – tolminska skuta ima namreč le 1,5% maščobe) smesa samo lepo skoagulirala in nič razširila, tvoja smetanasta (predvsem zaradi mascarponeja – bastard ima 75% maščobe v seb, philadelphia pa 35%) pa se je razgonila po celi pečici in še čez … onih par gramov cukra je v celi tej štoriji očitno zelo nedolžnih, hehe …

  8. Jaz pečem tako: pečico segrejem na 210 stopinj, dam cake noter za 10 min, nato ga vzemem ven in z nožem zarežem točno po robu med testom in filo. Temperaturo zmanjšam na 170 stopinj in pečem še cca 40 min. Fila se sicer blazno dviguje, vendar pa po sredi ne poka, ker ima ob robu manevrski prostor. Ko se ohladi pa itak spet pade na osnovni nivo.

    • Evo – poročam. Vzel model za torte, nafilal do polovice in pekel pri nižji temperaturi. Stvar je med peko narastla in se med hlajenjem lepo sesedla nazaj. Tudi struktura file na koncu je bila uniformna. Skratka – uspelo. Čiz hud kejk. Hvala še 1x vsem za info in nasvete.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s