nekoč smo med sprehodom po garmisch partenkirchnu (mimogrede, gre za dve vasi/mesteci, ki ju je zlobni adolf na silo združil v eno, čeprav (ali pa prav zato?) se še vedno ne marajo preveč in so oni reveži iz partenkirchna čisto besni, ker zduženemu selu zdaj skoraj vsi, vključno s slovenskimi ski komentatorji govorijo kar garmisch, čeprav je partenkirchen obstajal že 800 let pred garmischem) v nosnicah zaznali blago nianso bukovega dima … in kjer je dim, tam se nekaj zelha, in kjer se zelha, tam  kruh in vino valjda vtakneta zraven svoj firbčni nos … tokrat sta zraven vtaknila še več: kamero, mikrofon, lučkarja, snemalca, montažerja, glasbenega opremljevalca, producenta in distributerja … nastal je tale dokument o dojčes dimičiji:

in zdaj si seveda razbijam betico, kako takole okajeno forello ponarediti v domačem okolju … poročam!