ena od pravljic, ki jo chef rad pove, kadar ga povabijo pripovedovat (v soboto popoldne sem jo na knjižnem sejmu, jutri zvečer pa jo bom verjetno tudi v knjižnici polje – prideš?), je tista o oslu, ki ga fotr in sin peljeta prodat, pa ju po poti non-stop zajebavajo – ne glede na to, ali osla jaha fotr (prasec, on lepo čiča na oslu, otrok se mora pa peš matrat), sin (butl, otrok bi pa ja lahko sam hodil), oba (uboga žival, saj ji bosta zlomila hrbet) ali nihče (cepca, osel hodi prazen, onadva pa pešačita) … nauk je seveda jasen – vsem ljudem nikoli ne ustrežeš – in z njim sem se tolažil oni dan, ko sem članom svoje osnovne družinske celice postregel nekaj, za kar sem domneval, da bo v njih spodbudilo mlaskanje, juckanje, vriskanje, petje, ples, poskakovanje in ostale izraze občega zadovoljstva … no, v resnici sem skasiral zgoraj opisanim diametralno nasprotne reakcije, kot da jim ne bi bil pripravil krasnega brûléeja, ampak nejedljiv brûhlée … razloga seveda ne gre iskati v naravi sladice same, ampak v specidičnem dodatku – pireju iz hokaido buče, saj je bilo namreč do tele točke, ko hrustljav karamelni pokrov čaka, da ga počiš z žličko, vse v najlepšem redu:

težava je nastopila potem, ko je žlička zagrebla v sladkasto in slastno oranžno kremo, nabasano z esenco jesenskih arom … no, vsaj zame; na družinskem glasovanju sem bil preglasovan z brutalnim rezultatom 3:1 … pa se ne sekiram, saj tudi barca kdaj popuši (ravno v soboto je), pa zato ne nehajo špilat fucbala … tako da, draga familija, ne misli, da se bo fotr kar ustavil zaradi ene takele dvojkice, ki ste mu jo stisnili, hehe … no, zate, dragui bralec, pa vseeno priobčujem  recept, ker če ne vprašaš moje žene, sina ali hčere, je tole res superska sladičina …

• 150 gramov očiščene buče hokaido
• 3 rumenjaki
• deci sladke smetane
• tri žlice mehkega rjavega sladkorja (muscovado pa to)
• sladkor za formacijo skorje (beli ali pa demerara)

začni z bučo: nakockaj jo, zavij v alufolijo in jo zapri v peč kot janko in metka coprnico … ko se zmehča (kdaj? po tričetrt ure, recimo) jo vremi ven spiriraj in pretlači skozi najfinejše cedilce na svetu in ohladi …

žloutke (lepa beseda, ne? čehi tako pravijo rumenjakom) in sladkor stepaj z metlico, dokler ne nastane lahkotna kremica bež boje … dodaj sladko smetano, še pomešaj … in še bučni pire in še pomešaj …

maso prelij v keramične modelčke, postavi jih v pekač, do polovice višine modelčkov nalij vrelo vodo in pekač postavi v pečico na 150 stopinj … zdaj firbcaš, koliko časa naj bodo notri? toliko, da se sredina še malo treslja – je pa to odvisno od velikosti modelčkov in debeline materiala iz katerega so narejeni … čekiraj pogosto! …

modelčke nato dodobra ohladi – najbolj v hladilniku čez noč … pred serviranjem vsakega potresi s sladkorjem (ne na predebelo, seveda pa po celi površini) in ga pobrnaj s plinksim brenerjem (lahko jih potisneš tudi pod žar v pečici, ampak ne bo čisto isto dobro, ker se ti bo spodnja krema za člasa karameliziranja cukrat že preveč segrela …

bučne bruleje pokaži ženi in otrokom in jih pojej sam!

soundtrack je (poleg dub verzije break you off od the roots v zgoraj priobčenem filmčku) primerno smoothly najazziran kos izpovedne lirike v new york preseljenega angleškega gospodina mc-ja, slicka ricka: slick rick – all alone (no one to be with)