silvestrske pojedine so, če se človek slučajno ne odloči za resno udeležbo v tekmi za zlatega silveja, na nek način del tradicije … poleg francoske solate so namreč vsaj tri reči, ki 31. decembru priličijo tako ali drugače: tatarski biftek, sarme in bakalar … slednji je v chefovini the big top shit thing s katero ni zajebancije … ne daj bože, da bi v chefovi neposredni bližini (500 m in manj) kdo omenil, da je kupljen bakalar čist u redu ali a to ga z multipraktikom zmelješ? … fakof, kakšen kupljen, kakšen multipraktik; o čemu vi to nabijate???! … mar ne govorimo o silvestrskem bakalarju, pri katerem je edino možno nabijanje tisto dveurno, z lesenim batom po kuhani polenovki v piskru!?! … in to je na koncu, pred tem jo je treba par in pol dni namakati v na 12 ur menjajoči se vodi, nato pa še skuhati … in tukaj, lubčki, iz naslova tega posta na sceno uletijo najprej nune, potem pa še weber … sem namreč ondan čital neko novo verzijo slovenske kuharice s. m. f. kalinšek, koder je o bakalarju na belo pisalo, da naj se namočene polenovke ne vre, ampak le počasi segreje do 65 stopinj in nato eno uro vzdržuje pri tej temperaturi … nakar sem se seveda spomnil še na letošnjo top koch pridobitev, webrovega spirita in gorilnik na njegovi levi strani, s katerim bi to poširanje ribe na 65 gradih elegantno izvedel brez zasmrajanja cele hiše … kako je šlo? no, tako rekoč v neposrednem prenosu vam pokažem tonočno spooky dogajanje v zgornjem kašlju:

od tu naprej pa reč sploh ni bila več triler: riba je bila lepo cela in nerazpadajoča, zlahka sem jo dal iz kože in odstranil s kosti, po bajti pa je nato dišalo je po olivcu (en deci na vsakih 100 gramov suhe ribe) in v njem zlatorjavo pocvrtih strokih česna (po eden za vsakih 100 gramov ribe), malo (a lepo) pa tudi po polenovki, ki se je med skoraj dveurnim tolčenjem (with a help of a chefica’s hand) in srebanjem izjemnega brut-prestižnega eliksirja sergea mathieuja spremenila v kremast, okusen, dišeč, sočen bakalar na belo … lagano sportski … in neprecenljivo!

s soundtrackom je pa tako, da televizor ravno rola singles in bo menda najboljl primerno nekaj grandžastega, seveda cepljeno na revijalno glamurozno novoletno priložnost: paul anka – smells like teen spirit