ljubkovalno smo včasih brezsmiselnemu larpurlatističnemu nakladaškemu nabijanju rekli prodajanje bučk … dandanašnji je moč pomanjševalnično ljubkovalni modus kar umakniti, za kar so poskrbeli liki iz šubičeve in gregorčičeve, ki na polno (zatipkalo se mi je bolno, kar bi tudi bilo čisto pravilno) rolajo debele buče … je pa seveda res, da je zgornjesavinski vrtičkarski modus operandi v luči pridelovanja čimvečjih in čimdebelejših plodov dela buč(k)e od vedno pustil rasti veliko preko stopnje, ko se jim še lahko reče bučka … materi napotnik se tako, recimo zdi res brezveze, da bi cuketko odtrgala, ko je še vsa majhna, če bo pa vendar čez nekaj tednov iz nje zrasla njena honey, i expanded a zucchini ogromnjača, ki bo kot nalašč zato, da se jo bo položilo na vrh s stročjim fižolom, korenjem, krompirjem, peteršiljem in blitvo napolnjeno košaro za močvirnike … mi jo bodemo pa potem že zmleli v kakšno kremno juho, jo zdušili in oplemenitili s kislo smetano (za bolj sladkasto verzijo smetanovih murk), grobo naribano vmesili v testo za buč(k)in kruh ali pa jo nafilali:

dotična mična bučična je imela že tako zadeblejeno kožo, da smo jo raje olupili, sicer pa je je takle izdolben valj buče idealen plaščast medij za masikakšno prijetno filo, zato ti niti pod razno ni treba ostati pri vizualizirani, z jurčki in kockicami teletine polnjeni verziji, ampak lahko vanjo tlačiš kar ti bode pač v danem momentu padlo v glavo, pa tudi kuskus s korenčkom ni obvezna priloga (je pa fina in lepo paše zraven) … osnovna metodologija postopka je pa tak: olupi veliko poletno podolgovato bučo in jo nareži na osemcentimetrske segmente … iz vsakega kosa izdolbi semenke in njim pripadajoče vlaknasto šavje … če bo fila take sorte, da jo bo treba še spečt (surovo mleto meso pa take fore), potem segmente napolni s filo, jih deni v pečico in peci do mehkega … če pa boš v bučo dajal že termično obdelane reči (pražene gobe, ostanke pečenke …) pa kose prej na hitro skuhaj, še najraje v sopari … končno dejanje na naj bo vedno gratiniranje – malo naribanega topljivega sira nikoli ne škodi, ane …

s soundtrackom pa filamo, jasno! a čutite?: depeche mode – i feel you