če bi bil letošnji feburar imel kakršnekoli vokalne sposobnosti, potem bi nekje okoli kulturnega praznika pod tušem odtulil to, kar je v svojih časih tulil ian gillan … je namreč res brzinsko švignil mimo nas, ali pa mi skozi njega, odvisno od točke gledanja …

/mine pet dni/

takole sem pred skoraj tednom začel kot stara baba kuka začel jadikovati o minljivosti življenja, o hitrosti in tempu sodobnega časa, o zlatih starih umirjenih cajtih itd. … pa sem bil od taiste brzine in tempa prekinjen do zdajle, ki bi letošnjemu februarju lahko dodal še prvi teden marca … ma, ne bomo samo jamrali, ane … vendarle je ferbić mimo švigal tudi zaradi fajnosti, predvsem zadnji teden je postregel z zanimivimi akcijami … če odštejem uspešen življenjski debi (in prvo reprizo) v monitiranju in demontiranju keten, pa eno svetovno jebo v smučanju po od desetih stopinj celzija razčoftani črni tschaneckpiste, potem velja na tem mestu omeniti dva pivska napitka, ki sta se mi še posebej vsedla v srce (trivia: čisto slučajno je naneslo tako, da sta oba tudi biologicka in tako oh in sploh zdrava): prvi je stieglov paracelsus zwickl, nefitriran, prijetno okvašen in zelo okusen zvarek, ki kraljevsko sede tudi kakšno uro ali dve potem, ko si si ves zgonjen že snel pancerje z ostržkastih nog; drugemu pa je ime hadmar in prihaja iz avstrijskega sela weitra, to pa velja za pramamo avstrijskih pivovarskih podvigov, zatorej tista številka 1321 na hadmarjevi etiketi ni tam kar tako … skratka: ko boš nasednjič peglal avstrijske hribe ne bodi tak slovenček, da bi v prtljažniku s sabo trogal paleto rdečega ali zelenega, ampak raje probaj kaj njihovega – tudi murauer je zelo lep odžejevalec! (slovenskim pivovarjem v info in opomin: celo ena taka ne preveč velika jodlarska pivovarna zmore variti šest različnih piv (piv, ne radlerjev, brezalkoholcev ali limonad – te so še za zraven) …

“no, pili že pili – saj ste si pivo vendar s smučarijo prislužili,” reče bralec, “ampak ali ste tudi kaj jedli?” seveda, a ne bomo – čeprav je bila zelo dobra! – o tipični skijaški hrani (makaronflajš, golaž, ajmoht …), ampak o kakšni dobrotniji, ki sem jo ušpičil že v bolj zgodnjem februarju … tale kompozicija je bila kar frajerska in je s svojo radičevsko multiprezenco aktualna tudi v tehle dnevih, ko odštevamo zadnje dneve koledarske zime in si na vse mile viže izmišljujemo, kaj bi še naredili z grenkljatim perjem, ki ga žvečimo že od novembra sem:

radič je tukaj prisoten v treh formah: spodaj so po žlikrofarsko s pretlačenim krompirjem in radičem polnjeni ravioli, ki niso polnozrnati, ampak je že v testo zamešan fino zmlet veronski radič … nekaj ga je pa ostalo še za potresanje po pečenih račjih prsih in ko zdajle gledam tole sliko, se mi zdi, da bi bilo fino naredit eno reprizo, vsaj raviolov; zatorej pribeležim navodila:

za raviole:

• četrt kile ostre moke
• ena večja, dve manjši ali tri mičkene glave veronskega radiča
• dva krompirja
• žlica ocvirkov
• sol, poper, olivc

za raco:

• račje prsi
• ingver v prahu
• koriander
• klinčki
• zvezdasti janež
• sol, poper

 glavo radiča razpolovi, vklopi stržen eliminator in liste nareži na čistočistočisto tanke laske … prelij jih z malo olivnega olja in dobrim decilitrom vode in jih s paličnim mešalnikom zmelji v pasto … dobro jih zmelji, okej? … pasto nato z moko zamesi v testo, deset minut ga bo treba gonit, z mašino ali pa na roke, mogoče bo treba dodat še kakšno tisočnijo vodnih kapelj, opazuj, pa boš videl … kuglo testa daj, zavito v folijo, na hladno za najmanj pol ure …
medtem na štedilniku: na eni rinki se v slanem kropu kuha olupljen in nakockan krompir, ki se ga nato pretlači v fino, brezgrudasto krompirjevo zmes … na drugi rinki se malo kasneje razpusti žlica ocvirkov, med katere se vmeša nekaj sesekljanih listov radiča, nato pa se vse skupaj vmeša še v krompir in pusti, da se fila ohladi …
testo razvaljaj, ga nareži na kvadrate poljubne velikosti (poljubno pomeni, glede na to, koliko se ti ljubi; če se ti zelo da, naredi manjše, če se ti pa ne ljubi, pa malo večje, ampak dobrih deset centimetrov je neka še razumna zgornja meja), na sredo vsakega položi filo, prepogni po diagonali in dobro zatisni robove … preden jih skuhaš, se loti še race:
kožo z ostrim nožem zareži na križ-kraž, nato pa file zmasiraj z mešanico soli, popra, ingverja in ostalih začimb, ki si jih narahlo popekel v ponvici in fino strl v možnarju ali zmlel v električnem mlinčku za kavo …
ponev spravi na vročo, a ne razbeljeno temperaturo in si pripravi štoparico; maščobe ne potrbuješ, jo bodejo gospa raca sami iz sebe dajali … raco torej na suho, s kožo navzdol položi v ponev in jo pusti tri minute, nato jo obrni in jo peci eno minuto … še enkrat jo obrni za tri minute na kožo in za minuto na drugo stran … pa še enkrat tri + ena … nato file zavij v alu folijo in pusti počivati sedem minut …
to bo ravno dovolj, da v slanem kropu skuhaš raviole in na ostanku račje masti prepražiš ostanek radiča in, če češ, še kakšno drugo drobno nakockano zelenjavo … morebiti lahko priliješ še kakšno kapljo vina in ga povreš…
ko na rezine narežeš raco in pobereš raviole iz vode, te čaka samo še krožnikarjenje in napad na skuhano robo … rad imam radič! si boš rekel (kar je za marčni datum kar dosežek, ane) …