petkov post = postni petek

hja, bolj kot kdajkoli za časa našega življenja, si tisti, ki dobro, krepko in pošteno košto postavljamo na najvišje pozicije svoje vrednostne lestvice, lahko rečemo “papa je sa nama!” … poročila o argentinskem, z asiškim svetniškim prahipijem inspiriranim katoli-komandantom so se v veliki meri napajala iz trivie, da si je frančesko v svoji skromnosti in predanosti revnim in ubožnim “sam kuhal” … za kar mu kruh in vino seveda prilepita točko bonusa … še bolj kot somokuhalniška reč je našo redakcijo presenetil podatek o najljubšem filmu novega rimskega škofa: menda da je to izjemni, slinocedniški danski izdelek babettina večerja, ki je pred četrt stoletja s svojo za skromne danske protestante skuhano bakanalijsko pojedino prepričal tudi člane oskarske akademije … imam pa iz časov, ki sem jih v osemdesetih preživel v kamniškem frančiškanskem internatu, v rokavu še en vic … ker verjetno, dragi bralec, nisi toliko poučen o internih zajebantskih dvobojih med posamičnimi redovniškimi frakcijami, ti moram takoj povedati, da je to, da si je jezuit za svoje papeško ime izbral frančišek, res veliko presenečenje in to ne samo zaradi tega, ker to napoveduje drugačno šefovanje, ampak predvsem zato, ker so jezuiti in frančiškani redovniški ekvivalent reala in barcelone … franjevci so kao bolj na free in skromni in veseli: jezuitarji pa akedemsko zadrgnjeni in vzvišeni … se pravi, da se v frančiškanskem internatu naučiš tegale (rahlo za meniško plešo privlečenega) vica:

v svetem postnem času frančiškan in jezuit potujeta po svetu … pa se na nek petkov dan ustavita v krčmi, da bi si bila potešila telesno glad – v poštev pa zaradi zapovedanega posta ni prišlo nobeno mesovje … ker je oštirju ostala ena sama samcata riba, sta jo pač naročila, nato pa sta se sedeča pod bogkovim kotom odločila, da bosta pomolila in počakala na božji znak, kdo od njiju naj poje ubogo vodno žival … po kratki molitvi je frančiškan urno vzel v roke vilice in nož pa hajd po ribi … jezuit je seveda v svoji teološkosti želel slišati razlago za tovrstno obnašanje, frančiškan pa mu je s polnimi usti razložil: riba je brez dvoma zame – poglej na križ … no, kaj piše nad glavo našega trpečega odrešenika? … i.n.r.i., je tako? no, to pomeni iezuit ne bo ribe iedel! 

no, ker je zdaj očitno drugače in si jezuiti sa svojega idola postavljajo frančiška, si lahko tudi argentinec na današnji dan privošči kakšno ribjo slast … če smeta kruh in vino sugerirati, potem v ekumenskem duhu predlagata takšnole anglikansko v hrustljav oklep zaprto trsko:
fišank njej se vsekakor na prvem mestu prileže ocvrt kartofl, pa tudi kakšen pivovarski zvarek zgornjega vretja naj bo pri roki – tako za vmešavanje testa, kot za splakovanje obeda … ako hočeš ultimativno hrustljavost testa, potem sledi triku, ki ti ga priporoča troika mcgee-blumenthal (ta se ukvarja še s sifonom, ampak ni neke blazne razlike, verjemi)-napotnik in to je, da testo zmešaj iz piva in iz vodke (majkemi, vodke – alkič iz nje hitro izpari, zato blablabla: beri teorijo tu, če češ) … v praksi pa tako:

  • 200 gramov riževe moke
  • 200 gramov ostre pšenične moke
  • mala žlička pecilnega praška
  • žlica medu
  • tri deci vodke
  • tri deci piva
  • štrije debeli fileji bele ribe (romb je posh verzija, trsko boš težko kje našel, meni je enkrat uspelo pri valentinu na vodnikovem trgu; oslič je torej najbolj ziheraška izbira)
  • sol, poper
  • kakšen liter, mogoče še več, sončničnega olja

iz prvih petih navedenih sestavin zmešaj testo, s pivom pa počakaj čisto do konca – v testo ga boš vmešal, tik preden gre vanj (in nato v olje) riba
ribo osuši, posoli in poporaj …
olje nalij v kozico, ki bo dovolj velika, da boš v njej naenkrat ocvrl vse štiri fileje in dovolj visoka, da bodo fileji v olju lahko plavali …
olje segrej na ful-ful-ful (200 stopinj), dodaj pivo v testo in ga na hitro premešaj, nato pa file pomokaj z riževo moko (otresi odvečno), ga pomoči v testo, nakar na prični cvreti v vrelem olju – kakšne dve, tri minute bo dovolj, toliko da testo dobi lepo, globoko zlato barvo; obrni ga in ocvri še po drugi strani – po obej straneh lahko med cvrtjem po ribi še malo polivaš testo …
ocvrto reč popivnaj s kuhinjskimi brisačkami in postrezi, lahko tudi z limoninimi krhlji …

soundtrack ob besedilu, v katerem omenjamo hipijado in svetega frančiška ne more biti drug kot tale: scott mckenzie – if you’re going to san francisco

 

 

Advertisements

3 thoughts on “petkov post = postni petek

  1. matr.. pa bi res pasal en fišnčips zdaj.. vključno s tistim ale-om 🙂
    zgleda res crunchy ta oklep..

    količina testa zgleda pa kar zajetna za 4 fileje.. a se dejansko vse porabi?

  2. bratinov: testo je precej gosto in če imaš štiri resne fileje, jih boš moral prerezati še na pol, tako da boš imel osem kosov ribe, se ga kar porabi … ostanek pa se še malo poliva po ribi, da je oklep debelejši … verjetno bi res lahko prišel skozi z manj robe; je pa pri tejle reči vsekakor boljše, da ti testo ostaja, kot pa da ti ga zmanjka pri zadnjem komadu ribe; odtod radodarno količinjenje …
    seamus: vodka je nasploh kar zanimiva ideja, hehe

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s