če si si že opomogel od finanziere in šopinga v eataly (verjetno si si, saj je zapis dovolj dolgo bingljal na vrhu kruhovinske strani), potem si lahko končno nalijeva še tistega, po čemer je piemonte najbolj znan in čislan: po vinu … že res, da je prva italijanska vinska asociacija ponavadi chianti, ki mu sledi bodisi prosecco bodisi brunello di montalcino, potem sta verjetno nekje vino nobile di montepulciano in/ali amarone della valpolicella in šele nato se prikažeta barolo in barbaresco … okej, priznam, tukaj sem v svrho dramaturške strukture članka malo zapretiraval, ampak point je menda jasen: barolo pa barbaresco načeloma nista na top of mind listi zmerno razgledanega slovenskega vinopije … sta pa, in to oba, brezprizivno v top ligi italijanskih vin, zatorej dvigujem pedagoški prst in razjasnjujem: barolo in barbaresco sta v resnici imeni dveh selender južno od torina … in z uporabo besede selendra vsaj velikostno gledano ne pretiravam: barolo ima malo več, barbaresco pa malo manj kot 700 prebivalcev … so pa imeli predniki teh prebivalcev kar nekaj občutka za estetiko, kar je moč videti po izgledu pokrajine, ki so jo izbrali za svoje bivake,

pa tudi bivaki sami niso od muh:

tale na sliki pripada kuči borgogno in je na tem mestu že najmanj 251 let – toliko časa namreč že pridelujejo vino (trivia: ob njihovi stoletnici, torej leta 1861, se je njihovo vino točilo na slavnostnem kosilu ob razglasitvi enotnosti italije) in dejansko je vse v teh dveh vasicah posvečeno vinu … tako barolo kot barbaresco (od tu naprej govorim o vinih, ne o vasicah) sta narejena iz grozdja sorte nebbiolo, ki pa takega imena nima, ker bi bil tankcan kot meglica, ampak bodisi zaradi meglic, ki se ob času trgatve (ponavadi konec oktobra) rade stlačijo v vinograde bodisi zaradi tanke belkaste plasti, ki se na grozdju naredi, ko je popolnoma zrelo … no, in to grozdje se potem predeluje – v barolu je tako, da mora vino imeti vsaj 13% alkohola, pred začetkom prodaje pa mora vsaj tri leta (šteto od 1. januarja po trgatvi) preživeti v kleti, od tega dve leti v kostanjevih ali hrastovih sodih, za dodatno oznako riserva pa je v kleti 5 let, od tega vsaj dve leti v lesu; barbaresco lahko police okupira malo prej: po dveh letih (eno v sodih) in po štirih za riservo, pa tudi pri alkoholu so malo bolj na easy, mora ga pa imeti vsaj 12,5% … načeloma je pa tako, da si je za barolo treba vzet kar nekaj časa, najboljše je, če ga pustiš pri miru, dokler ne vstopi v najstniška leta, saj se tanini šele takrat začnejo res dobro mehčati – seveda pa ti specialistički poznavalci znajo povedati tudi, da je barolo iz la morre najmanj zajeban in se ga lahko pije relativno mladega, takisto pa ti lahko povejo kaj o posebno hudih letnikih, ki dosegajo posebno hude cene – napotnika je, recimo, iz ene vinoteke v barolu odpihnilo, ker v njej ni našel vina, cenejšega od 80 evrov … se je pa kasneje izkazalo, da je šlo bolj za turistično past, v katero so pač naložili prvoligaška vina in najboljše letnike drugoligašev … v la morri (odkoder smo posneli panoramski shot tu zgoraj), ki je še ena (zelo bijutiful) vas nad barolom, je namreč najti tudi tole

 in prijaznega gospoda, ki sta mu kruhinvino dala nalogo, naj iz ponudbe lamorrskih barolistov izbere tri flaše, ki skupaj ne bodo koštale več kot 70 evrov, obenem pa naj v izbor vključi kakšnega novošolca in starošolca … je namreč v barolu tako, da se je v sedemdesetih in osemdesetih letih med pridelovalce naselil razkol, ki se imenuje kar barolske vojne: novošolci so namreč začeli barolo cimprati bolj modernjakarsko (bolj sadna, manj tanična vina) – krajše maceracije (dnevi namesto tedni) in fermentacije (skorajda ure namesto dnevi) ter počitek v novih barikih (namesto v velikih starih sodih), starošolci pa so tulili, da to seveda ni barolo, da je to neka moderna mednarodna brezidentitetna spakedranka ipd. … dandanašnji seveda ne tulijo več drug na drugega, ampak so si oboji našli svoje kupce in pivce in jim ne gre slabo … nam pa tudi ni, v oštariji il duca bianco v la morri so namreč skuhali marsikaj dobrega, zmagali pa so tile oslovski ravioli:

in, oh ja, seveda, da ne pozabimo na duhovno oskrbo bralstva – dušo smo si nahranili še z ogledovanjem obsežne zbirke staroegipčanskih mumij in kipov v muzeju egizio v torinu, kjer smo so naučili tudi to, da so veljakom v grobnice dajali cele serije lutkic, ki naj bi jim v onostranstvu dobro služili … med drugim so nekomu priložili tudi tole mini pekarno in pivovarno:

hja, ni kaj … ob koncu ne moremo mimo tega, da ne bi zapisali znamenitega stavka naše počitnice v piemontu so bile zelo lepe in simbolično vrgli še kovanca v vodnjak: