previously on tour di torino:
… ocvrt kruh, salame (in špehek lardo! … in kuhan pršut!!!) ročno narejeni mini agnolotti (se jim reče “al plin” – plin pomeni ščepec, tako majhni so) … pa tanka rezina sočne pečenke … in sladkiši, tradicionalni bonet ga itak zmaga (če v konkurenco ne štejemo še grnkljatega digestiva za gospoda in sladkega, mlečnega limončela za gospo) … in potem smo šli spat in …
… in potem smo šli res v torino, pa ne že takoj za mizo, ampak smo najprej malo nahranili svojega duha – v spektakularnem filmskem muzeju (vožnjo s prostovisečim steklenim dvigalom, ki te v slabi minuti dvigne 85 metrov visoko v vrh kupole mole antonelliana smo prepustili brezvrtoglavičnim obiskovalcem), v katerem so nas laterne magike in ostale filmske igračke – v kombinaciji z impozantnostjo prostora, v katega je muzej umeščen – izlakotnile do te mere, da je bilo treba nahraniti tudi telo, kar smo naredili v zelo korektni starošolski birtiji porto di savona, iz katere bo v spominu ostala predvsem tale jed:

ne izgleda bogve kako apetitlih in za marsikoga to dejansko ni (prisotni smo, jasno, izvzeti) …  čeprav (ali pa ravno zato) ji je ime finanziera, gre za tipično revno jed, ki je ne poznajo nikjer drugje, kot v piemontu … izvira iz 15. stoletja in tradicionalno so jo pripravljali iz petelinjih grebenov in mod z dodatkom drobovine ostalih živali … tale naša (no, moja) je bila pripravljena iz telečjih jeter, vampov, ledvic, priželjcov in možganov in je bila hmmm, well, memorable …
še bolj memorable pa je scena okoli tri kilometre južno od torinskega centra, v becirku lingotto, kjer je skoraj 60 let brnelo v ogromni petnadstropni fiatovi fabriki z lastno testno dirkaško stezo na strehi … čisto blizu, samo čez cesto, je bila postavljena še ena tovarna – manjša in brez testne steze – v kateri so proizvajali vermut … tudi na tem koncu smo hranili duha in telo: prvega s canalettom, renoirjem, monetom in picassom v pinakoteki agnelli sredi dirkaške steze, drugega pa v ex-vermutki, kjer je od leta 2007 doma prvi eataly (odsihmal se jih je v italiji odprlo še devet, na japonskem deset in eden, ta najbolj slaven, na aveniji madison v new yorku) … eataly je en tak ogromen supermarket, v katerem se povprečnemu članu kruhovinskega občestva odpelje od vseh pašt, mok, rižev, olivnih olj, kisov, vloženin, kruhov, sirov, svežih, predelanih in suhin mesov, sadja, zelenjave, rib, pivov, vinov, sladkarij, knjig, posodja, orodja in vsega ostalega, česar beseda ne more zaobseči, saj gre nenazadnje za več kot 15.000 različnih artiklov … vsi izdelki so vrhunske kakovstne (pa tudi cenovne) provenience, večinoma prihajajo iz italije, se pa med njimi najde tudi kak slovenski (movijina penina puro, recimo) … reč je razdeljena tematsko, s tem da ima vsak glavni becirk (meso, ribe, zelenjava, pivo/vino, pašta) svojo pripadajočo restavracijo/obedovalnico … mi smo se zataknili v tisti, ki je za 22 evrov stregla trihodni piemonstski menu, v osrčju katerega se je nahajal krožnik devetih ocvrtih specialk, ki so v teoriji izgledale takole:

v praksi pa takole:

nenavadnosti za klasičnega cvrtja vajene okuse gre iskati predvsem v ocvrtem jagenjčkovem  kotletu ter ocvrti suhi marelici (svašta!) in ocvrtem sladkem zdrobu (svašta 2!) … sicer pa košta v eatly dosega standarde prodajnih polic – tako recimo kruh, ki ga (skupaj z mleto in začinjeno surovo piemontsko teletino – vidi sliku!) postrežejo za zraven, nosi naslednje atribute: pečen v peči na drva; ročno oblikovan; počasi vzhajan iz naravnega, 15 let starega kvasa; zamesen iz bio moke, mlete na kamne … in dober in hrustljav in mehak in sočen izjemno!

zdaj smo že vedeli, da torino ne pomeni samo majhnega bikca, ampak da ga gre razumeti tudi kot le kot to!  – to! kot vzklik navdušenja, ki se izvije iz trebuha, grla, jezika in nosu kruhovinskega uživača … okej, kruh že vem, ampak kje je tu vino? … ja vino je pa že druga (oziroma tretja) zgodba … kmalu!