smo zapičili šestilo v ljubljano in ga malo vrteli naokoli, dokler nismo pogruntali, da v torinu pa res še nismo bili (če odštejemo moj lastnoročni popoldanski postanek v sredo, 9. marca 2005 uoči povratne tekme osmine finala lige prvakov med juventusom in realom  – bilo je fino, popoldne smo se napasli na čokoladnem sejmu na glavnem trgu, pred tekmo so na razglasu vrteli magnificov here i come, here i go, real pa je po podaljšku spušil 2-0) in da tudi v piemontu še nismo bili, čeprav so tam poleg paola conteja in umberta eca doma barolo, barbaresco, barbera d’alba in barbera d’asti, pa nutella in kinder jajčki, da o tartufih in gibanju slow food sploh ne govorimo … v internetih smo poiskali nam primeren bivak in ga – brez običajnega predprvomajskega čepa na primorski avtocesti, z obveznim kofetom in malico na autogrillu, s povprečno porabo 5.8 l/100 km – na izi prikruzali na enega od hribčkov v monferratskem gričevju nad reko pad … urno smo pospravili kufre v sobe in si ogledali kolekcijo najstniških, prosto po šumarku rijočih prašičkov in še eno kolekcijo njihovih mlajših, še sesajočih žlahtnikov, nakar ni minilo dolgo (čeprav se nam je zaradi popotniške lakote in nevajenosti organizmov na kasnejše italijanske večerje), ko smo posedli v lepo opremljeno preprosto jedilnico in pokusili, kaj je nastalo iz že pokojnih sorodnikov prej omenjenih kolekcij … cristina, ki je včasih ž(a)gala violino v simfoničnem  orekstru, zdaj pa z davidom fura mini agiturismo parva domus je skuhala marsikaj … in mi smo marsikaj snedli:

This slideshow requires JavaScript.

nekaj – z robiolo in tartufom polnjeni vol-au-ventsi – je celo ušlo objektivu, prav nič pa ustom … vsa mesna roba in velika večina zelenjave je iz domače reje in prav vse je bilo vrhunsko: ocvrt kruh, salame (in špehek lardo! … in kuhan pršut!!!) ročno narejeni mini agnolotti (se jim reče “al plin” – plin pomeni ščepec, tako majhni so) … pa tanka rezina sočne pečenke … in sladkiši, tradicionalni bonet ga itak zmaga (če v konkurenco ne štejemo še grnkljatega digestiva za gospoda in sladkega, mlečnega limončela za gospo) … in potem smo šli spat in … no, to je pa že druga zgodba … kmalu!