ne, čeprav je skorajda že tisti čas v letu, ko pihamo svečke na kruhu in vinu, pa ta častitljiva bložna tvorba vendarle še ni prilezla do desetih let (ji pa le še malo manjka do – sliši se frajersko, ane –  milijon ogledov), ampak do treh manj; več o sedemletki in tradicionalni nagradni žrebalni igri pričakuj čez teden dni … dobrih deset dni pred kruhom in vinom ima rojstni dan sapiensek, ki smo mi včasih rekli mini chef in ki mu zdaj tega ne moremo več govoriti, ker ni več mini … sploh! … je star namreč deset let in ima lase, ki so daljši, kakor so bili očetovi kadarkoli … in sva ga s chefico med furo v šolo pobezala, naj nama da ključno konceptualno besedo, na osnovi katere bova pripravila pojedino za razširjeno družinsko fešto … in sva napela ušesa, pričakujoč besede kot mleto meso, lazanja, pica … skasirala pa sva najmanj pričakovano od vseh: “zelena!” je rekel modelček; z.e.l.e.n.a. … neverjetno, res … in sva tako jela razmišljati o farbah in na koncu nakuhala tole:

iščeš zelenje ne? spodaj je mlinc in v mlinc je vgrajen/vpečen listič origana, ki se ne vidi na fotki (in se tudi v resnici ni kaj prida videl, but it’s the thought that counts), tisto zgoraj pa je solatka iz sesekljanih škampovih repov, stebelne zelene in zelenega jabolka … chefica je nato na črno kamenje poveznila tale trio:

z leve so to tuna s sezamovim oljem in črnim sezamom, prekrita z algo, pa kumarica in bučka in polovička mocarele in še s spiriranim avokadom vmešani škampovi repki … nato pa prva nagazna chefova mina:

juha je grahova (oseba, do zdaj znana kot mini chef ima z grahom namreč love-hate: sovraži grahove lupine in integralni grah in ima rad spiriran in pretlačen grah), vložek je pečen mlad krompir s sredico iz vijoličnega krompirja, slanina je lastnoročno delo slavljenčevega očeta, kolerabni žuljen pa je tu za delanje zdravega vtisa … v vseh pogledih najboljši krožnik spektakla je bil iz cheficinega arsenala:

v mošnjičku a.k.a. zvezani zeliščni palačinki se skriva počasi dušeno meso račjih beder, ob koncu ofrišano s špinačo in baziliko, v glažku pa je sladkasta thai-curry style omaka s kokosom, ki smo jo nato zlivali v/po/ob mošnjiček in se zatopili vsak v svoje mlaskanje … royal! … in nato zadnje poglavje, muka tatina, (tokrat zelena, ampak muka je pravzaprav vsaka) torta:

kot z vsako stvarjo, je namreč tudi z delanjem torte tako, da človek napreduje z vajo … in če jo delaš vsakih nekaj let, je potem vse skupaj precej drugače, kakor si si bil vizualiziral v načrtovanju … plan je bil tak: pistacijevo/limetin biskvit prerezati in premazati s smetanovo/kokosovo kremo in nato torto preliti z metino/beločokoladno glazuro … ne bom se zdaj spiščal v detajle, kaj vse je šlo narobe, nego si samo pribeležujem za naslednjič: 1) torto delati en dan pred fešto, obvezno pomembno! 2) biskvit zamešati z ločevanjem rumenjakov in beljakov (in stepanjem slednjih v sneg) 3) vedno, še posebej poleti, stepati zelozelozelo mrzlo smetano 3) imeti na zalogi ful bele čokolade ali metino mleko na belo čokolado prilivati per partes, ne vse naenkrat … na srečo je pa s tortami tako, da ga moraš res na hardcore užgat mimo, da je čisto zanič, zatorej je tudi ducat takileh kosov

brez težav našel pot do prebavil naših gostov … naslednji dan (glej točko 1) je bila pa sploh dobra … no, ampak najboljše od desetletniške fešte pa dejansko pride naslednji dan … oseba, znana po vzdevku minichef je namreč sklenila, da bo za celo družino skuhala kosilo … in tako se je zabubila v (‘m proud, oh so proud!) kuhinjo za prave moške, spisala listek s potrebščinami in nam (z malenskostno požarno-varstveno in (u)rezalno kontrolo seniorja) skuhala tole kosilo:

za starše je bil tole brez dvoma najbolj nepozaben lanč ever, še posebej, ker se je v pripravo kot maître d’hôtel in aranžerka mize vključila še oseba, znana kot minichefica … ki pa tudi ni več mini, kar je razvidno iz spodnjega fotomateriala:

hja, res je, kar je po vsakem tauhu v komiži pred trinajstimi leti rekel jeremy watts: life’s good! oh, yeah, sure it is!

indeed! še na mnoga, dragi moj sous-chef!