prva dekada

ne, čeprav je skorajda že tisti čas v letu, ko pihamo svečke na kruhu in vinu, pa ta častitljiva bložna tvorba vendarle še ni prilezla do desetih let (ji pa le še malo manjka do – sliši se frajersko, ane –  milijon ogledov), ampak do treh manj; več o sedemletki in tradicionalni nagradni žrebalni igri pričakuj čez teden dni … dobrih deset dni pred kruhom in vinom ima rojstni dan sapiensek, ki smo mi včasih rekli mini chef in ki mu zdaj tega ne moremo več govoriti, ker ni več mini … sploh! … je star namreč deset let in ima lase, ki so daljši, kakor so bili očetovi kadarkoli … in sva ga s chefico med furo v šolo pobezala, naj nama da ključno konceptualno besedo, na osnovi katere bova pripravila pojedino za razširjeno družinsko fešto … in sva napela ušesa, pričakujoč besede kot mleto meso, lazanja, pica … skasirala pa sva najmanj pričakovano od vseh: “zelena!” je rekel modelček; z.e.l.e.n.a. … neverjetno, res … in sva tako jela razmišljati o farbah in na koncu nakuhala tole:

jonove zelene1iščeš zelenje ne? spodaj je mlinc in v mlinc je vgrajen/vpečen listič origana, ki se ne vidi na fotki (in se tudi v resnici ni kaj prida videl, but it’s the thought that counts), tisto zgoraj pa je solatka iz sesekljanih škampovih repov, stebelne zelene in zelenega jabolka … chefica je nato na črno kamenje poveznila tale trio:

jonove zelene2z leve so to tuna s sezamovim oljem in črnim sezamom, prekrita z algo, pa kumarica in bučka in polovička mocarele in še s spiriranim avokadom vmešani škampovi repki … nato pa prva nagazna chefova mina:

jonove zelene3

juha je grahova (oseba, do zdaj znana kot mini chef ima z grahom namreč love-hate: sovraži grahove lupine in integralni grah in ima rad spiriran in pretlačen grah), vložek je pečen mlad krompir s sredico iz vijoličnega krompirja, slanina je lastnoročno delo slavljenčevega očeta, kolerabni žuljen pa je tu za delanje zdravega vtisa … v vseh pogledih najboljši krožnik spektakla je bil iz cheficinega arsenala:

jonove zelene4

v mošnjičku a.k.a. zvezani zeliščni palačinki se skriva počasi dušeno meso račjih beder, ob koncu ofrišano s špinačo in baziliko, v glažku pa je sladkasta thai-curry style omaka s kokosom, ki smo jo nato zlivali v/po/ob mošnjiček in se zatopili vsak v svoje mlaskanje … royal! … in nato zadnje poglavje, muka tatina, (tokrat zelena, ampak muka je pravzaprav vsaka) torta:

jonove zelene5

kot z vsako stvarjo, je namreč tudi z delanjem torte tako, da človek napreduje z vajo … in če jo delaš vsakih nekaj let, je potem vse skupaj precej drugače, kakor si si bil vizualiziral v načrtovanju … plan je bil tak: pistacijevo/limetin biskvit prerezati in premazati s smetanovo/kokosovo kremo in nato torto preliti z metino/beločokoladno glazuro … ne bom se zdaj spiščal v detajle, kaj vse je šlo narobe, nego si samo pribeležujem za naslednjič: 1) torto delati en dan pred fešto, obvezno pomembno! 2) biskvit zamešati z ločevanjem rumenjakov in beljakov (in stepanjem slednjih v sneg) 3) vedno, še posebej poleti, stepati zelozelozelo mrzlo smetano 3) imeti na zalogi ful bele čokolade ali metino mleko na belo čokolado prilivati per partes, ne vse naenkrat … na srečo je pa s tortami tako, da ga moraš res na hardcore užgat mimo, da je čisto zanič, zatorej je tudi ducat takileh kosov

jonove zelene6

brez težav našel pot do prebavil naših gostov … naslednji dan (glej točko 1) je bila pa sploh dobra … no, ampak najboljše od desetletniške fešte pa dejansko pride naslednji dan … oseba, znana po vzdevku minichef je namreč sklenila, da bo za celo družino skuhala kosilo … in tako se je zabubila v (‘m proud, oh so proud!) kuhinjo za prave moške, spisala listek s potrebščinami in nam (z malenskostno požarno-varstveno in (u)rezalno kontrolo seniorja) skuhala tole kosilo:

jonovo kosilo1

za starše je bil tole brez dvoma najbolj nepozaben lanč ever, še posebej, ker se je v pripravo kot maître d’hôtel in aranžerka mize vključila še oseba, znana kot minichefica … ki pa tudi ni več mini, kar je razvidno iz spodnjega fotomateriala:

jonovo kosilo2

hja, res je, kar je po vsakem tauhu v komiži pred trinajstimi leti rekel jeremy watts: life’s good! oh, yeah, sure it is!

indeed! še na mnoga, dragi moj sous-chef!

Advertisements

9 thoughts on “prva dekada

  1. svaka čast juniorjema, respect! vse zgleda jako fino, vključno z vdovo na mizi, tako da že slina kaplja na tipkovnico…..ako bi pa nadebudno bralstvo še kaj več zvedelo o tehnikalijah in coprnijah tega urnebeskega palačinkinega zvitka (in napitka), bi pa sploh hrzali 🙂

  2. fantom – hvala, hrzanje verjetno bo, chefica že pripravlja uraden odgovor; tomasz – vem, vam, ampak to je bila torta sestavljanka in biskvit je bil pobran od enega recepta, kjer se ga samo obloži z nekim nadevom in je bil zato bolj kompakten – seveda pa daleč od tega, da bi bil suh ali kako drugače zoprn, le malo bolj puhast bi bil lahko; gourmet – enakomerno nazaj!

  3. Čestitke za obletnico! Uau, tole pa je razlog za ponos …mini chef se je odlično izkazal. Tale zelena pojedina je pa tud krasna 🙂

  4. Fantom, zelene mošnjičke sem naredila takole: čisto običajni masi za palačinke sem dodala zvrhano žlico fino sesekljanih zelišč (timijan, origano, peteršilj, drobnjak, bazilika) in spekla palačinke v največji ponvi. Potem sem naredila omako iz račjih beder: najprej sem cele dušila kako uro in pol (dolivala vodo). Ker se z beder nateče precej masti, sem večino omake odlila, meso ločila od kosti in na drobno narezala, dodala eno narezano šalotko, dolila nekaj vode in zelišča (ista kot zgoraj) in na počasnem ognju kuhala še kake 4 ure. Medtem sem odlito mast ločila od vodnega dela omake, nekaj vodnega dela dolila mesu (paziti, da ni preveč maščobe!). Na koncu sem dodala še narezano špinačo in šop bazilike in pokuhala še par min. Nato sem meso+špinačo odcedila in z njima napolnila mošnjičke. Zavezala sem jih s trakci kuhanega pora ter pri tem klela, ker so bili prekuhani in so se trgali (na koncu je nekako šlo). Mošnjičke sem postavila v pečico (pekač, peki papir) – 5 min pod žarom, 5 min žar ugasnjen. Odcejeni omaki sem dodala pol piksne kokosovega mleka in postregla v kozarčkih, iz katerih smo omako prelivali po mošnjičkih. Dober tek!

    • Chefica, res dankeschön za to fino recepturo….bo fantomka jako navdušena in bo nedvomno cepetala od ugodja, ko bo predse ugledala to remekedelo.. Hvala! In še na mnogo kulinaričnih umetnij..

  5. Čestitke producentom, režiserju, kostumografu, scengrafu, lučkarjem, montažerjem in seveda vsem glavnim igralcem. Stranskkih izgleda ni več. Fejst.

  6. Če otroci takole jejo (in skuhajo) pri 10!, potem veš, da nekaj delaš pravilno, sem čisto očarana in upam, da bo pri nas tudi enkrat tako.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s