kakšen anglist mi bo že požugal, da se govor o hrani piše drugače, a ker se je dogodek, o katerem pišem odvijal tam, kjer pišu kao govore, vztrajam pri fonetični transkripciji (in to kljub temu, da uradna stran prireditve nosi angliziran zapis) … reč je taka: novosadska založniška hiša color pres grupa ima v svojem arzenalu kar nekaj kulinaričnih štampanih edicij (med drugim tudi v pol milijona izvodih tiskano mesečno brošurico pošalji recept, ki je neke vrste web 2.0 za revije, saj vso vsebino zagotovi bralstvo samo), in kot kaže se jim je zazdelo, da bi bilo fino o hrani reči kako pametno besedo ali tri … celotno reč so zapakirali v enodnevno regijsko (izakazalo se je, da je bila beseda region poleg kratičnih zvez gmo in eu najpogosteje uporabljana na dogodku) konferenco … tako se nas je v petkovem sončem jutru kakšnih 200 likov pognalo na prekrasen senčnat vrt doterano opremljenega (domačen avstroogrsko-panonski štih) posestva salaš 137 …

preden smo začeli govoriti, smo –  kaj bi drugega, zato smo se vendarle zbrali – jedli … in to ne malo in sploh ne slabo: goveji pršut, kulen in ostalo panonsko salamje, na kruh namazana in z alevo papriko potresena  svinjska mast, pite takve i onakve (s sirom, s šampinjoni …), pohovane šnite, proja, jogurt …

skratka tak resen karnivorsko/holesterolni zajtrk z minimalnim vnosom dietnih vlaknin … potem pa smo zasedli svoja mesta v senčnati in zračni vrtni sali

in začeli napenjati ušesa in sukati jezike – najprej na temo varne hrane, kjer je novosadski internist (in vegetarijanec, ki v življenju še nikoli ni niti poskusil mesa – izjemen dosežek za tiste kraje) dr. ivanov povedal, da so se srbi uspeli s 17. dvigniti na 1. mesto v evropi po številu smrti zaradi kardiovaskularnih bolezni, do neformalnega duela gospe iz carnexa in gospe iz bakine tajne pa sploh ni prišlo, saj je bila prva precej molčeča … so pa panelisti tako ali tako razpravljali predvsem o gensko spremenjenih organizmih, kar ne čudi, saj v srbiji prav zdaj poteka sprejemanje zakonodaje na to temo …
v naslednji diskusijski grupi se je na oder zavihtel tudi vaš vdani poročevalec, ki so ga organizatorji povabili v panel gastro bloggers & food writters … in smo malo popametovali o pisanju in fotkanju, o angažmaju, ki ga ta zahteva, o naših bralcih (brez skrbi, sem vas pohvalil, tako da zdaj celi region ve, da vas ni veliko, da pa ste najjači, ker se vam da prebijati skozi šumarke napotnikovih verbalnih akrobacij); srbske blogerke (predvsem minjina kuhinjica in moje grne, ki v ubijalskem ritmu objavljata vedno nove in nove recepte ter lisazoid, ki piše in eksperimentira o kemijskih vidikih hrane) pa so malo pojamrale, da jim vseskozi spizdevajo slike in kopipejstajo recepte, kar res ni lepo …

naslednji klepetači so bili šefi vrhunskih restavracij (valjda da iz regiona; žal je bolezen zabremzala ano roš), ki so z renejem bakalovičem pomodrovali o zdravih in nezdravih jedeh, tradiciji in sodobnosti, bakini kuhinji vs. molekularnim trendom, z radetom litričinom iz kultnega beograjskega restorana klub književnika pa še o razliki med staro komunjarsko in novo tajkunsko elito – bottom line je, da si nova elita na zna vzeti časa za uživanje in da v dobre restavracije hodijo predvsem na razkazovanje, ne pa dobro jest in pit … sicer pa je bil srbski (in brez dvoma bi bil tudi slovenski) hipsteraj navdušen nad freddiemercuryjastim vlastimirjem puhalom iz najbolj trendovskega be-ge restavracijskega pogona ta hip, restavracije homa …

preden smo začeli spodkopavati goro mesa (bukvalno brez zelenjave, po mojem vedenju je bilo na konferenci več vegetarijencev (dva deklarirana, dr. ivanov in freddie puhalo), kot pa vrst sveže zelenjave pri kosilu) za kosilo, smo poslušali še memoarno seanso gospona mlakara i steva karapanadže – prvi je povedal, da niti ni nek gurman in da zdaj vzreja psiče v samoboru, drugi pa mišelinsko šefuje blizu zuricha in zna povedati, da tudi najbogatejšim švicarjem v najdražjih restavracijah ni nerodno domov vzeti doggy baga z ostanki …

popoldanske seanse so odprli televizijski oddajničarji – tako smo izvedeli, da srbi delajo licenčno različico ramsayeve peklenske kuhinje (z na pogled zajebanim, a v resnici čisto prijaznim chefom/voditeljem jovico jovičičem), da se posnete emisije nekaterih dnevnih šovov (kuvati srcem) merijo v tisočih, da so gastronomadovi reporti o bizarnih srbskih hranah bolj gledani, kot pa šovi z njegovih potovanj po, npr. izraelu, naša novaka pa sta ljudstvu med drugim poleg huronski aplavz poženjajoče izjave “jedi kao što govoriš!” povedala, naj ne pričakujejo, da bo s prihodom evrope vse kar naenkrat ratalo blazno fino …
v debati z naslovom gastro geografija smo se precej zabavali ob izlaganjih bivšega fizika in zdaj chefa indijske restavracije real india v novem sadu, kapila viga, ki je takole simpatično primerjal srbsko in indijsko kuhinjo:

sicer pa je bil vsaj zame najbolj zabaven mega kontrast med dvema panelistoma – na eni strani je bil liberalen, odprt, razgledan, luciden, duhovit pisatelj iz zgodovinar vladimir pištalo, ki takole – med čisto resnim in zelo zanimivim izlaganjem o hrani – mimogrede iz rokava strese priporočilo za dobro restavracijo v benetkah, new yorku in bostonu in pove, da se mu že od malih nog zdi vredno živeti zaradi vonja po limoni in kavi; na drugi strani pa izključno vase in pogojno še v hardcore srbsko kuharijo zagledan senior in vitez kulinarstva milijan stojanić, ki je večino časa porabil za naštevanje in razkazovanje svojih medalj in priznanj ter jadikovanje nad tem, da si kar neki nešolani kuharji drznejo pisati o hrani … debata je vrhunec bizarnosti doživela, ko je – tudi s sindromom lepa-sam-i-pametna opremljena moderatorka duška jovanić – načela jeremijado o tem, zakaj srbija nima nobene mišelinke, pa je obvladač milijan suverno postregel s cenikom za mišelinko (cca 20.000 evrov za prijavo (?) in še 50 kil za objavo) in da so to pač za vse restorane v srbiji previsoki stroški – skratka, oni bi že bili v vodiču, če bi se jim le dalo zbrat denar … mislim, lol!

beseda v finalni debati je tekla (tudi dobesedno) o vinu – tu pa so bile zastopane res vse države iz regiona – ključna ugotovitev pa je bila: nije nam lako! … še posebej v srbiji, kjer se itak žge skorajda le šnops in pir, vina per capita spijejo pol manj kot v sloveniji, 60% popitega pa so vina iz plastike in tetrapaka, ponekad čak i od grožđa, kot se je pohecal karizmatični sava jojić iz fruškogorske vinarije mačkov podrum …
absolutni highlight dneva pa je bil brez dvoma nastop džordže balaševića – brez kitare, zato pa s polno malho zabavnih štorij o kuhariji v svojih družinah – od obeh babic prek mame do žene – in samega sebe … odsek njegovega stendapovskega prispevka je tu spodaj, le klikni na trikotnik za play:

večerjali smo, seveda … in to spet dobro, in to spet mesno – z izjemo polnjenih tikvic in solate z veliko majoneznega dresinga … ampak ob pečeni domači goski na debelo valjanih mlincih se nihče (razen dr. ivanova, i guess) ni prav veliko sekiral … razpolženje je bilo vrhunsko, tako kot cel dan in tu se lahko le pridružim aplavzom in trepljajem, ki jih v teh dneh prejema solastnik in prezident color press grupe robert čoban, ki je bil mašina celotnega dogajanja … food talk 2013 je bil res vrhunsko organiziran dogodek, na katerem je špilalo vse in kjer se je v enem dnevu dalo dobiti vpogled na praktično vse fronte kulinaričnega dogajanja v regionu … hvalimo in se nadejamo še kakšne edicije!