… tam je tudi ogenj a.k.a. kdo bi si mislil, da eno napotnikovo rentačenje na temo sodobnih izvorov kuharske toplote dvigne toliko prašine, da tale naš umirjeni kuharski internetni kotek obišče več bralcev kot kadarkoli poprej – pa smo ušpičili že marsikatero bolj zabavno predvsem pa uporabno reč, ka-li?!… no, le brez skrbi – zdaj, ko smo se malo pomenili o virih toplote in raznih z njimi povezanih težavicah je čas, da se vrnemo k osnovni dejavnosti, kjer nam je pravzaprav res čisto vseeno na kom ali čem ter s kom ali s čim kdo kuha –

da le kuha (kot tale muminski haisuli/stinky/smrduh na moji današnji majici) in da na koncu dobro je in/ali pije … tako, kot smo ondan mi, ko je ata iz pol kile šampinjonov in nekaj od tu (kredenca) in tam (hladilnik) nabrane robe v paru paralelnih ponev pripravil dve barvno in karakterno čisto različni šampi(nj)onski malici:

levi zgornji so mehki in sočni, s česnom, pikantnim pimentonom, peperončinom, nakockanim paradižnikom in sesekljanim svežim origanom … spodnji desni so pa potreseni s hrustljavo pocvrto čebulico, sesekljanim peteršiljem in sveže mletim črnim poprom … oboji smo (no, sva) dajali na rezine popečenega domačega črnega inu belega kruha … in vse skupaj je bilo fertik v četrt ure … in je lahko tudi pri tebi, ne glede na tip vira joulov pod ponvijo …

soundtrack je živ, strasten iz razplamtel, kot se šika: the doors – light my fire (živa snimka iz varljivog ljeta ’68)