okto-ber/pus

mesec je sicer v našem koledarju deseti po vrsti, ampak očitno še ni slišal, da je nomen omen, in zato v svojem imenu ponosno opleta z osmico … hobotnica, po drugi strani, izgleda da natančno ve, da ima osem krakov/lovk in se ji zato tudi reče oktopus … žwau te sorte je namreč silno brihtna in če jo postrežeš kakšnemu možganskemu maloposestniku, se kaj lahko zgodi, da ima več pameti v trebuhu, kot pa v glavi … ampak ker smo tu samo pametni ljudje, se to ne more zgoditi, zatorej je pametno to pamet kdaj izkazati tudi s tem, da se na pameten način lotimo priprave pametnega organizma, ga pojemo ter zraven – po pameti, seveda – kaj dobrega popijemo (nenazadnje se po naše temu mesecu reče tudi vinotok) … da pa ne bo vedno hobotnica s krompirjem ali v takšni in drugačni solati, sta kruh in vino v zadnjem času malo študirala in eksperimentirala in do tega trenutka že izmojstrila obdelavni proces za hobotnico na žaru do te stopnje, da ga upata deliti s cenjenim bralstvom … največji kralji hobotnice na žaru so brez sence dvoma grki … ti glavonožca najprej obesijo na štrik in ga par dni sušijo, da se znebijo odvečne vode v njem  in se šele nato lotevajo termične obdelave; ta pa je skoraj nujno dvostopenjska, saj je hobota veliko preveč zategla, da bi jo na žar zabrisal kar surovo, ampak jo je treba prej skuhati, na žaru pa jo potem samo še opremiš s hrustljavostjo, grill markerji in žar aromo … na koncu se na leseni deski v čakanju na porcijski razrez pojavi nekaj takega:

hobota

cilji projektne naloge so bili sicer takšni: hobotnica naj ima rahlo dimast /žar okus, zunaj naj bo hrustljava, znotraj pa mehka in nikakor ne gumasta; temna koža naj bo karseda nepoškodovana, v najslabšem primeru ji lahko le tu in tam odpade kakšen polip … v nadaljevanju opisana procedura je (v kombinaciji z na žaru zapečenim krompirjem in s tzatzikijem) dala zelo dober približek …

  • 1 večja hobotnica (vsaj dve kili naj ima, drugače bodo lovke piškave in jih nima smisla grilat; dobra opcija je tudi, da vzameš polovico hove velikanke – torej štiri lovke kakšne 3+ kilov težke beštije)
  • pimenton (dimljena španska paprika v prahu, lahko tudi pikatnen, ako ti sede šarf štih)
  • sol, poper, olivno olje,

hobotnico najprej skuhaj: oplakni jo, nakar jo deni v velik lonec in prelij z vodo … hobotnico vzemi ven, vodo zavri in v vrelo vodo potopi hoboto in pisker pokrij … na nežnem ognju jo kuhaj toliko ur, kolikor kil je težka … nato lonec odstavi z ognja in počakaj, da se vse skupaj malo pohladi …

hobotnico vzemi iz župe (iz slednje lahko sicer nakuhaš še eno fino malico), jo nareži pa posamične lovke in vsako lovko čimbolj (ampak bodi nežen in ne počni tega na silo, da ne strgaš preveč kože) zravnaj in deni na podolgovat krožnik … pokrij s folijo za živila in ohladi – najbolje čez noč …

pripali žar (oglje, plin ali indukcija – whatever :-)), če znaš ga uštimaj tako, da od sebe daje malo dima, vsekakor pa ga vzdržuj na srednji do nizki temperaturi … lovke hobotnice posoli, popopraj, premaži z olivnim oljem in potresi s pimentonom, nato pa jih na žaru počasi peci, dokler ne ustrezajo tvojim organoleptičnim standardom … vmes lovke enkrat obrni, pri čemer ne hiti preveč, ampak počakaj, da se lovka najprej zapeče in se ti pusti lepo obrniti, prez prilimavanja na rešetko … in to je to, bohžegnej!

zvočimo pa tokrat po filmsko, je namreč ennio morricone za kultno italijansko serialko la piovra (hobotnica v podalpščini) napisal tako lepo in nežno muziko, kot je tala piovra potem v ustih: ennio morricone – mille echi (la piovra)

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s