da tam, na oni strani oceana,
se reče hvala in na mizo da purana
do zdaj smo vedeli samo iz filma,
dokler se včeraj ne zgodi večerja silna:

na trgu tam hrvatskem sredi mesta
v nadstropju tretjem se odvija fešta,
v pečici not tiči en tič (ko živ je bil, imel je sedem kil)
od črtove roké razkosan in razrezan
s hrustljavo kožo nas je vse razveselil!

a to, kljub dimenzijam ptiča, ni bilo še nič;
v nujoriki izšolana gospodarica
na mizo res ogromnih dimezij
je tina tole dala iz zahvalnega še vica:

pire navaden in iz sladkega krompirja,
pa filo, brusnice, prtičke iz papirja,
fižole v smetano in moder sir vložene,
in koščke repe hrsk-hrsk zapečene

pa grejvi – omako vročo, gosto in dišečo;
za cuker dvignit in za dobro srečo –
se zdi le hip kasneje, a se skoraj svita –
marija nas predrami z magično besedo pita.

je ravno taka, kot da bi disney jo narisal
sem brž jo snedel in si usta obrisal,
ofrišal jezik z rizlingom iz oregona
lepo zahvalil se za vse, ker nisem mona.

naj pomni, kdor nad ‘merikanci nos zaviha,
da po večerji taki le težko se diha,
da prav je, da hvaležnost se praznuje
in da prijateljske vezi se v zvezde kuje!