tale objava v kruhovinskem to-do predalu (to je en tak digitalni svaštarniški ladlc, v katerem dolge dneve in tedne – nekatere pa tudi mesece in celo leta – v upanju na finalizacijo, dodelavo in objavo na prominentnem spletišču zorijo fotografije in z njimi povezni osnutki zapisov) leži od prejšnjega meseca, listopada torej … zato, predvsem pa zato, ker bazira na maslenem listnatem testu, tudi nosi tako ime … eno od resnejših priporočil regularnim domačim kuharjem je, da je v zamrzovalniku vedno dobro imeti kvader maslenega testa; ko se ga boš naslenjič lotil, samo podvoji količine, pa si miren za kar precej časa … na kakšen zelo zaposlen dan ga zjutraj vzemi iz zamrzovalnika, proste minutke delovnega dne pa izkoristi za razmislek, s čim boš obložil listopito in katero sorto zelene solate boš postregel za zraven … popoldne te potem do takega prizora

loči maksimalno tričetrt urce … s pofotkano listopito je bilo tako: sem na tanke lističe narezal štiri velike bele čebule in jih na maslu počasi pražil, nato dušil, nato karameliziral in nato namazal na razvaljan pravokotnik testa … ta je nato za petnajst minut romal v vročo pečico … po četrt ure so se čebuli pridružili še razpolovljeni češnjevci, dobrih pet minut kasneje pa so prosta mesta na listopiti zasedle še rezine gravlaksa (tokrat ekpserimentalno – in v obče nadušenje kredibilnih konzumentov – odišavljene s pehtranom),  pest rahlo prepraženih pinjol in prav toliko razkoščičenih drobnih ligurskih oliv, za popoln pležor pa sem preko kompleta nadrobil pustotnikov mladi kosji sir iz slanice … če bi to bila moja zadnja večerja, bi v nebesa odšel z nadvse dobro popotnico … na srečo ni bila, zato jo bom uprizoril še kdaj, s tako ali pa čisto drugačno oblogo …

ko smo že pri zadnji večerji, bi bilo absolutno neprimerno, da tega obroka ne bi obeležili z izjemno kompozicijo benda srp iz osemdesetih: srp – zadnja večerja