“ja pa kje si ti, napotnik, luba duša zgubljena?!” si nečimrno domišljam, da je kdo pojamral ob že štirinajst dni na vrhu kruhovinskih zapisov čepeči listopiti … no, marsikje sem, odgovarjam … recimo na – fanfare, pliz! – tretjem slo-blogovskem mestu najdisijeve lestvice najbolj iskane robe v minevajočem letu … ali pa na kreativnem jutru, kamor so me povabili v petek, trinajstega in v zahvalo dobili dveurno izlaganje o vplivih okolja na mladega napotnika; ker je bil dogodek enkratnega značaja, ne bo odveč podatek, da si posnetek predavanja še vedno lahko ogledaš tukaj! … skratka, veselo je, tudi zato, ker je december … in ker verjetno že brusiš nože za zlatega silveja je to tudi skrajni čas, da podelim spoznanje o mejni točki, do katere sem letos prišel v masterizaciji hamburgerske krušne obleke … ponavadi se tistemu komadu kruha, ki se ga prereže in se vanj vtakne take ali drugačne sorte mesni polpet, reče bombica … reči, ki jo bosta kruh in vino s tabo delila danes, pa se pomanjševalnica sploh ne poda … čeprav je bomba tako hudo dobra, da ji morebitno semantično minimaliziranje ne more nič odvzeti v njeni grandioznosti: je sijoča, zlato-rjave barve, posuta z navadnim in črnim sezamom, ki ne pada dol … je sladkasta, ampak ne preveč, ravno prav, da se prerezana lepo hrustljavo zapeče in da hrustljava ostane še nekaj minut potem, ko vanjo že našibaš burger z oblogami … se ne drobi in je kompaktna, ampak obenem tako mehka, da jo lahko lepo stisneš med prsti in potem burger normalno hamsneš, ne da bi si pri tem početju izpahnil mandibulo in/ali da bi ti vse pritikline zlezle iz burgerja ven … skratka: popolna hamburgerska bomba! … in če si, kar se tiče krušnega purizma vsaj malo na moji strani, potem boš pritrdil, da je neodpustljivo, da se ‘amburgeraši toliko ukvarjajo s kosi in mešanicami in poreklom in mletjem in začinjanjem in stopnjo pečenosti mesa, skoraj nič pa s kakovostjo večinskega deležnika – bombete, v katere nedrja je vse skupaj položeno … poglej si ti tole milino, no:

krasno, ne? kljub temu, da je pozornost tokrat usmerjena predvsem na bombo, naj vseeno povem, da je bil iz skuše, osliča in škampovih repov zamešan, s koromačem, janežem in limonino lupinico odišavljen, s paradižnikom obložen, z endivijo podložen in s pehtranovo majonezo podmazan burger izjemen! … za bombo pa nujno stestiraj tale recept; primeren je tudi za dekadentejše praznične verzije makovk ali kakše druge, popekanju namenjene krušne oblike:

• pol kile bele moke
• 2 deci mlačnega mleka
• deci vode
• 25 g sladkorja
• 25 g masti (jep, mast is a must, boy!)
• 10 g soli
• 10 g svežega kvasa
• stepeno jajce, sezamova semena

na dno sklede nadrobi kvas, prilij najprej malo vode in mešaj, da se kvas stopi … nato dodaj še vse ostale sestavine in jih dobro premešaj … če delaš tole z multipraktikom, ga pusti, naj s kljuko mesi kakšnih deset minut, če si pa roker, potem na roke mesi četrt ure … skledo s testom pokrij z vrečko in pusti na toplem vzhajati eno uro …
testo razdeli na deset enako velikih kosov in jih na pomokani površini oblikuj v diske premera 10 centimetrov … polagaj jih na s peki papirjem obložen pekač in vsakega premaži s stepenim jajcem … pusti, naj odkrito vzhaja eno uro, potem po bombah potresi sezam (ali mak) in jih pusti vzhajati še pol ure … nato jih zadegaj v pečico, razhajcano na 230 stopinj in peci do popolne zlatorjavosti, 10 ali 15 minut bo to trajalo … nato bombe odstrani iz pečice in jih ohladi na rešetki … bomba, ti rečem!

soundtrack je bombastičnosti bombe primeren: shaggy – mr. boombastic