o ne, seveda nisem pozabil na cenjeno čitajoče osebje tegale bloga … o-kontre! … skoraj ves čas, ko sem se potikal po ulicah erevanskih in skalovju armenskem (še posebej v dolgih in pogostih trenutkih, ko sem sedel za obloženimi mizami gostoljubnega armenskega ljudstva, mi je po glavi švigalo koliko zanimivosti moram deliti z vami, ko se spet vrnem za domačo tipkovnico … in, evo me! … kje začeti? verjetno pri mailu armenske oglaševalske zbornice izpred nekaj mesecev, ki me je vabil v žirijo mednarodnega bienala komunikacij v erevanu … takoj sem se spomnil na lucidne vice z radia erevan in seveda na hudo poemo daneta zajca iz otroške abecedarije:

E (EREVAN)

V Erevanu zajtrkujejo smešnico na volovsko oko stepeno.
V Erevanu kosijo smešnico na soli pečeno.
V Erevanu večerjajo smešnico v poprov sirup vloženo.
V Erevanu dobijo za malico pol smešnice v porcelanastih lončkih:
nanjo se smejejo v zelo poskočnih končkih.

V Erevanu sedijo v šolah na tleh,
ker v smešnicah štejejo
pa pišejo in rišejo v smešnicah,
pa se zmeraj tako smejejo,
da jih smeh
sem pa tja trklja po tleh.

V Erevanu dojenčki jokajo tako smešno,
da mame od smeha pokajo in pravijo:
»Oh-he-he, prosim, jokaj še.«

skratka: nobenega pametnega razloga ni bilo moč najti, da bi vabilu v erevan rekel ne … in še dobro, da nisem: armenija je krasna država, opremljena s hudo kulturno, zgodovinsko, znanstveno in religiozno prtljago … armenija je krščanstvo sprejela za državno religijo leta 301 – prva na svetu, jasno … v armenskih manuskriptih lahko izvemo, da so njihovi dohtarji že v 12. stoletju delali avtopsije (predvsem na živalih), da je eden izmed njihovih učenjakov že 700 let pred kopernikom pisal o in risal okroglo zemljo, v armeniji, v jami blizu vasi areni so našli najstarejši usnjen čevelj na svetu in čisto blizu njega za naš blog še posebej pomebno najdbo – najstarejši odkrit obrat za proizvodnjo vina na svetu:

kot vidiš pa tega nisem linkal, ampak kar pokazal fotko, in to svojo! … naš gostitelj, armen martirosyan, je tako fejst dedec, da je zrihtal, da smo lahko uleteli tudi v to, sicer za javnost zaprto jamo, v kateri še vedno pridno izkopavajo razne stare reči … ampak najstarejša vinarija na svetu? na to se pije … in je! … zato na tem mestu puščam bogato armensko zgodovino ob strani in vam predstavim tri najboljše, najslastnejše in najbolj zanimive reči, ki jih ponuja armenska gastronomija (armenski konjak je četrta, ampak dobi čisto svoj post čez nekaj dni!):

1. sveža roba (zelišča, zelenjava in sadje)
prva stvar, ki jo človek opazi na obloženi armenski mizi je takle šop svežih dišavnic:

rdeča bazilika, peteršilj, koriander, listi redkvice, čisto mladi poganjki čebule … vse ultra sveže, noro dišeče in izjemnega okusa … ker pri nas ponavadi zelišča sekljamo, trgamo, režemo, meljemo ali kako drugače predelujemo je bilo grizljanje celih stebel dišečega šavja zame eno najbolj fletnih odkritij … na ostalih krožnikih so potem naloženi še oh-džizs-hudi paradajzi, kot jih pri nas ni več; kumare, razne solatke (iz surove rdeče pese in jogurta, iz zelja korenja, koruze, čilerike in kefirja …), neke sladko-pikantne trave, zdušene s čebulo in česnom, do mazavosti odcejeni gosti jogurti … vse to je izjemno okusno, sočno, krasno in pripravljeno, da se skupaj s kakšnim od njihovih številnih pikantnih in slanih mladih sirov zavije v od velike plahte odtrgan kos armenskega tankega kruha, lavasha …

2. lavash
lavash je kamen temeljac armenske prehrane – pomakajo ga v juhe, vanj zavijajo sir, zelenjavo, zelišča, meso … z njim popivnajo omake, pobrišejo krožnik ali pa ga jejo kar tako … lavash se peče v velikih zakopanih glinenih pečeh, tonirjih, ki so armenska različica tandoorija, peka pa izgleda takole:

kar hud izziv bo nekaj takega rekreirat na domači opremi, ampak probat bo treba, ni druge … ker drugače ne vem, kam bomo zavijali

3. khorovats
to je pa meso – največkrat svinjina, tudi jagnjetina ali ovčetina, redkeje pišče ali govedina – samo posoljeno in popoprano (strogo brez marinad – predvsem brez kisa! – ki veljajo za goljufivo prakso maskiranje slabše kvalitete mesa), nataknjeno na dolga jeklena nabodala in pečeno nad žerjavico … med kose mesa kdaj pa kdaj nataknejo še kakšno rezino krompirja, kaj drugega pa ne … pečene kose mesa potem stresejo na pripravljeno skladovnico lavasha in tanko narezane čebule:

tako fino je v armeniji … se je in pije in nazdravlja in poka vice, kotrlja smešnice, treplja po ramenih, objema, pove dolgo in zabavno napitnico ali štiri; pa spet je in spet pije, pove kaj o bogati zgodovini armenskega naroda, sredi visokega hribovja pogleda 1700 let staro cerkev, ob kateri je že leta 1200 šibala univerza, ali oko vrže na 1200 let star manuskript … nakar prikima pametni politiki armenske apostolske cerkve, da se študentje po koncu študija teologije odločijo ali se bodo poročili in (p)ostali duhovniki, ali pa ne in se tako kvalificirali za plezanje po cerkveni hierarhični lestvici … potem v vinariji 365 wines srebne kozarček katerega od njihovih sadnih (torej namesto grozdja, narejenih iz marelic, češenj, robidnic, granatnih jabolk …) vin … zvečer pa v dvorani arama khachaturiana za 1.8 evra prisluhne koncertu mladinskega državnega orkestra armenije, se povzpne na vrh cafesjianovih kaskad in si misli: le kako, za boga milega, sem lahko o armeniji do sedaj razmišljal kot o neki zakavkaški vukojebini?! … in o katerih vseh čudovitih koncih sveta se še motim? še dobro, da se pišem napotnik in da bom še velikokrat na poti … Շնորհակալություն, հայ եղբայրներին.