ko sem bil prvič v skaručni nisem vedel, da je skaručna Skaručna … smo se kar tako ustavili in hoteli užgat eno malo malco na vrtu … mimo je pribrundal stric z impozantno frajerskimi in šarmantnimi brki … v roki je nosil štefan vina, postavil ga je na mizo, nazdravil znami in najprej iz enega, nato pa iz drugega rokava stresel onelinerski vic in duhovito smislico domislico … ko smo se zahihitali, si je zadovoljno zavihal brk in se šel hecat k naslednji mizi … vmes je, če mu je bila kancona ali arija na ozvočenju še posebej ljuba, povzdignil glas, suvereno preglasil originalnega pevca s plošče in pokasiral aplavz vseh navzočih … in tako vedno, ves čas, ko je bila gostilna odprta … zdelo se je, da je zaloga vicov in dovtipov še večja od zaloge krač, ki so postale zaščitni znak njegove oštarije … hecal se je z vsemi – s tetami, fotri, mladinci in otročadjo … pod kontrolo je imel vse place v gostilni, vsa omizja v teh placih in vsakega gosta vsakega omizja … in seveda vse, ki so delali v kuhinji … bil je utelešenje besed gospodar, birt, krčmar, gazda, šef, majstr …

bil je slavko žagar, ali pa žagar slavko – ne vem natančno … vem pa, da je zame skaručna Skaručna zaradi njega in zaradi vtisa, ki ga je name naredil prvič in vsakič, ko sem bil tam … zdaj ga ni več v Skaručni, je pa zato nedvomno veliko hihitanja, petja in vicepoka tam, kjer zdaj birtuje pulinoga … vesel sem, dragi slavko, da sem te poznal!