prizor, ki smo ga za potrebe današnje izdaje skotland dejlija zjutraj uprizorili na novem izinem kiltu z vzorcem royal stuart, si zagotovo povezal s škatlo walkerjevih škotskih piškotov a.k.a. biscuitsov a.k.a. shortbreada, ki ti jo je kdo kdaj prinesel iz londona (ali pa si si jo ob nenadnem padcu sladkorja kupil v čajni hiši …

če bi bil žleht, bi rekel, da besedo shortbread uporabljajo zato, ker so short-of-bread, kajti štacunski kruh je dejansko kar boh se usmil – na uč bi rekel, da je kakšne tričetrt prodanega narezanega ultra obdelanega puhovca v polivinilkah, ostalo pa nenarezanega ultraobdelanega puhovca brez polivinilk … ampak ne bodimo žleht, ljudje tu ne da nimajo za resen kruh, ampak resnega kruha sploh nimajo … vrnimo se k shortbreadu – teoriji, zakaj se mu tako reče sta generalno gledano dve: ena da zato, ker je v njem precej maščobe, maščobi, ki se jo vtre v moko pa se reče shortening; druga pa, da zato, ker so včasih (v res zelo starih cajtih) na škotskem od kruha, ki so ga dali peč, odrezali končke in jih pekli posebej … ta prastari kruh so dostikrat plemenitili s peno, ki se je nabirala na vrhu v velikih posodah fermentirajočega alea, kasneje, ko je skoraj vsaka podeželska familija imela kravo, pa so to peno začeli zamenjevati z maslom – sliši se nenavadno, a tale relativno bogat piškot je bil najprej za preproste ljudi, pekli so ga predvsem okrog božiča, plemstvo se je nad njim navdušilo kasneje … huda fenica je bojda bila mary, queen of scots in ako je verjeti zgodovinopisnim anekdotam so prav njeni francoski kuharji stvar razvili do tega, kar danes poznamo kot scotish shortbread, prvi zapisan recept pa je leta 1736 objavila neka mrs. mclintock … gre sicer za v osnovi ajnfoh reč: en del cukra, dva dela masla, trije deli moke, na hitro umešano, precej na debelo razvaljano, pošpikano, narezano in pečeno pri nizki temperaturi, da ne porjavi … haklce je seveda v industrijskem šparanju, ki je putr začelo menjati z repičnim oljem, margarinami in ostali, jeftinim sranjem … ako ga torej kupuješ, vzemi takega, ki ima karseleda visok delež putra in nato ž njim uživaj ob šalci toplega mleka, popoldanskega čaja a bogami i tumblerju kakšnega slajšega highandskega single malta… in če se vrnemo k izhodiščni firmi walker: postavljena je vizavi destilarne aberlour, še vedno je v družinski lasti, pičijo putrovo verzijo, so največji škotski izvoznik hrane, leta 2013 so izvozili za 50 milijonov funtov robe … kot bi rekel keks 🙂