najprej vremensko poročilo hvalisanje: naš trenuten lepovremenski score (zaokrožen na dneve) je 83,3%, kar je precej nad pričakovanji – obenem pa se vedno bolj zavedamo, da je prav možno, da smo svoje sončnodnevne kredite že pokurili in da nam bodo iberhoze, impregnirani šuzni, softšelke (pa bogami i kišobrani) kad-tad-sad prav prišli … medtem se no sikiriki držimo leve strani cestišča, ata pa radostno ugotavlja, kako se mu grlo z vsako prevoženo miljo pri dvajset in več stopinjah bolj suši … ko se pozno popoldne, ko se sonce že začne prevešati nad višavje, bele konje parkira ob bivak, namreč napoči čas za odpiranje pirov in aleov … kiltonosci vedo, kako je s hmeljnimi napitki in še vedno strogo ločujejo, kaj je beer (ležak, pšeničnik …) in kaj je ale (zgornje vretje, to smo menda že absolvirali) … historično gledano je tu seveda več slednjih in moram reči, da mi je kar všeč, da se tukajšnji pivovarji držijo blagih alkoholnih stopenj, tradicionalni alei le redkokdaj sežejo više od petice … ker se večinoma pojamo po podeželju, smo z oskrbo vezani predvsem na markete (tukaj gor kraljujejo zadružniki, cooperative food), a o slovenski štacunski pirski revščini tu ni ne duha ne sluha … selekcija je dovolj obsežna v vseh kategorijah, od nizkocenovnih private labelov, prek tradicionalistov do ekskuzivnejših craftov … ujeti takle trojček

tako v resnici ni tak dosežek, kot se zdi … to, da so v tej državi (v državi) glavni progresivci edindburški varilski psi, vemo že dolgo in doslej še nisem našel štacune, ki ne bi bila držala njihovega punk ipa-ja … a ker se tega brez večjih težav po grlu spusti tudi v domovini, sem se svoje funte odločil investirati v zvarke nekaterih drugih pivovarn … in pravim, da na orkneyu varijo krasen raven ale, katerega temačna krokarska etiketa je v popolnem nasprotju z lahkotno in osvežilno vsebino, da pri loch lomondu cimprajo izjemen s šoto porauhan ale, ki pride prav ljubitelju viskijev z islaya, kadar bi se z ljubim mu vonjem po šoti želel tudi odžejati in ne le guštirati … če si v špilu za kaj slajšega in za odtenek močnejšega, poišči v raznih sodih (bourbon, rum …) donegovane alete pivovarne innis & gunn, stewartov hollyrood je tako fresh, da bi ga – ako ne bi šofiral – zlahka stisnil ob škotskem fruštku, tako pa ga posrebaš mimogrede, ko pripravljaš haggis za večerjo … tako, kot bi lahko (in sem ga) tudi williamsovega jokerja in/ali blondea z otoka arran … in še marsikateri drug škotski ale ali beer … dežela ječmena je to, hvala bogu … sláinte!