oja, tegale si pa v zadnjih dnevih kar čakal, kajneda, dragi bralec? … le kako se bo napotnik spopadel z diko in ponosom škotskega mesarstva ter z objektom zgražanja razvajenih noskov, ki se proti haggisu velikokrat izrečejo že po navedbi osnovnih sestavin, ne da bi na jezik sploh položili v ovčji vamp stlačen in termično obdelan zmlevek ovčje drobovine (pljuča, srce, jetra in obledvični loj) z ovsom, čebulo, župo in začimbami? … napaka, hu, kakšna napaka! … haggis je majka – resda bi težko prišel v ožjiizbor za najlepšo košto, a je aromatičen in silno okusen! … prvega smo ondan napadli v ocvrti obliki (škoti so svetovni prvaki na fritezi, do tja bomo z dejliji še prišli), kar pomeni, da zamrznjeno, kakšen centimeter debelo rezino haggisa potunkajo v pivsko testo in hrustljavo ocvrejo … naša iza je mislila, da je to pohan melancan, jon ga je z veseljem poskusil, na koncu pa sta oba (na fotrovo in materino sebično zadovoljstvo – bo pa vsaj več za najadva ostal, ane) raje ostala pri svojem friganem fišu … drugega sem se korajžno lotil kar sam:

fleten bon-bon (a.k.a. dober-dober), ane?… tistale zareza na vrhu je nastala po navodilih dunkeldske mesarice, (katere dedec je delikateso svojeročno pripravil), ki mi je dala na voljo kuho ali peko; ker sem bil hotel, da je reč hrustljavo zapečena (v slogu naših razpočenih krvavic), sem takole pripravljeno reč del v na 170 stopinj segreto pečico, v međuvremenu pa pripravil tatties & neeps, kakor škoti pravijo krompirju in kolerabi – prvega sem klasično spiriral, nakockano kolerabo pa skuhal in zabelil s putrom … nej me vrag pocitra, če nismo potem, ko smo vse skupaj pojedli, r-je začeli izgovarrrrrjati malo bolj na trrrrdo …