po otvoritvenih zapisih skotlandskega dejlija se je verjetno zdelo, da ga pa tukaj kar fino biksajo z onimi lososi in izdelki svojih destilarn … in ga res, a jasno da ni bilo vedno tako in da so tukaj gori – poleg številnih ravsov, bitk in vojn – marsikdaj tolkli tudi hudo lakoto … glede na to, da so škoti zemljo in otoke naselili kar krepko gor proti severu, kjer se rodovitnost in prijaznost grude krčita premo sorazmerno z mrazom, vetrom, kratkimi poletji in ostalimi neprilikami … dolga stoletja so se highlanderji (jim bomo rekli višavci, se zmenimo tako?) preživljali le ob sadovih hudo trpežne žitarice, ovsa … anglež samuel johnson je v svojem leta 1755 izdanem slovarju oves precej vzvišeno označil kot žitarico, ki se v angliji daje predvsem konjem, na škotskem pa od nje živijo ljudje … to prebravši je škotski pravnik in pisec lord elibank menda pribil: tako je – in le kje drugje naletiš na take konje in take može?! … kajla za kajlo! … je pa menda res bilo tako, da so škotski soldatje s sabo nosili ponvico in žakeljček ovsene moke – slednjo so nato zmešali z vodo, oblikovali tanko palačinko in jo v ponvi spekli … in tako dan za dnem … sodobni ovseni piškotki – vsaj tisti, ki sem jih bil ujagal v lokalni delikatesi – so resda bolj fensi zapakirani,

a v resnci komaj kaj drugačni – ovseni moki in vodi so dodali še malo soli, rjavega sladkorja in sode bikarbone in napekli krasne hrustljave krekerčke, ki so zjutraj ponudili najprej ponudili oporo dimljenemu lososu, potem so se inkarnirali še v poligon za mazanje goste, sladko-grenkljate pomarančne marmelade, čez dan pa smo jih zobali tavajoč (okej, pretiravam in lažem: furali smo se z avtom) po prostranih bojnih poljih okoli invernessa, in se tako zavihteli na listo reči, ki jih bo treba narihtati za kakšen škocka-po-škocki party …