takole je z družinskimi vezmi: so stvari, ki se jih v kuhinji – akoprav si veteranski futrblogist z dvema precej uspešnima kuharskima bukvama pod pasom – ne lotevaš, ker so okoli tebe ljudje, ki so taiste stvari prignali do perfekcije in si s tem zazihrali ekskluzivne pravice do njih priprave … gospa chefica, recimo, ima primat nad krompirjevimi njoki, riževim narastkom in kurjim ajmohtom z belimi žganci – to so stvari, ki jih sam ne bi znal naredit boljše, so why bother, če pa lahko le sedeš za mizo in uživaš? … mozirski ata napotnik je kralj pečenke – klasično svinjsko iz pečice napedena tako kot nihče, zatorej se mu v tej klasični dissciplini niti ne splača poskušati približevati … a ko v mesarski izložbi zagledaš lep kos sv. kareja, (ki vsaj mene, sivečega staruha, takoj spomni na twin peaks gospo s polenom), si ne moreš kaj, da ne bi v njem že videl bodoče krasne pečenke, a te zavest o nedosegljivih fotrovih standardih sili v izbiro drugačnih tehnik, metod in začinjanj … kako se ti, recimo, sliši tole: relativno zajeten kos polena, relativno počasi pečen na žaru … relativno dobro? … če ja, potem si oglej še silkin relativnost se spremeni v absolutnost: absolutno hudo dobro … s temle absolutno ni veliko dela, je pa res, da moraš biti relativno zverziran in ulaufan komandant svojega žara, kar pomeni, da moraš znat držat temperaturo na okoli 180 stopinjah in dozirati dim iz lesnih sekancev … ampak to, kar pride na koncu ven je res frajersko in si zasluži ime iz naslova zapisa … do avdience na plinskem webru je prišlo takole:

• kos svinjskega kareja s kostjo
• sol, sladkor
• pimenton
• črni poper
• dva stroka česna
• kumin
• majaron

najprej sem pripravil slanico: v velik pisker sem nalil pet litrov vode, dodal pet žlic soli in dve žlici sladkorja, pomešal, da se je oboje raztopilo v vodi in nato v vodo potopil še kos mesa in pisker postavil na hladno … potem sem šel spat …

zjutraj sem meso vzel iz slanice in ga osušil, potem pa premazal z mešanico strtega česna, pimentona, majarona, kumina in črnega popra … poleno je nato v hladilniku nepokrito čakalo na termični tretma …

v vodo sem za dve uri namočil za dve pesti hrastovih sekancev, ki sem jih nato prestavil v aluminijasto posodico za enkratno uporabo … posodico sem postavil na enega od webrovih gorilcev in vse tri korilce pripalil na ful … po ternajstih minutah sem tisti gorilec, na katerem je bila posodica z lesom zmanjšal na polovico, ostala dva pa na minimum – na ta dva gorilca sem postavil večjo (veliko kot kot pekač) alu posodo, ki sem jo do polovice napolnil z vodo, čez to reč sem poveznil rešetko, na rešetko pa postavil meso … to je bilo obrnjeno tako, da je bila kost obrnjena stran od bolj vročega grelca … v meso sem fteknil sondo termometra in čez vse vkup poveznil pokrov žara …

po tričetrt ure sem malo pokukal pod pokrov in v ta velek alu porotfan prilil malo vode, v ta malega pa dodal še nekaj kosov sekancev … nato sem čakal, da je termometer dosegel 73 stopinj (to se je zgodilo po uri in 40 minutah od začetka peke) in s tem zadovoljil mikrobiološke kriterije za strežbo razširjeni družini …

meso sem nato prestavil na dilo, ga pokkril z alu folijo in pustil počivati pol ure … nato sem ga narezal in bil zadovoljen z rezultatom in samim sabo …

poskusi kdaj izvesti kako takole vajo z večjim kosom mesa na žaru, fino je!

soundtrack je namenjen svini, ki je donirala hrbet: flipmode squad – i got your back