že res, da se danes še spodobi basati z mastnimi krofi, z zobmi ali rokami trgati meso in kožo z dimljene krače in uganjati vse ostale pustu prilegajoče se budalaštine … ampak, kot je pred skoraj četrt stoletja ugotovil v predsednika republike našemljen murgeljski škrat  (in kar čisto dobro ve vsak/-a načrtovelec/-ka družinskih kuharsko-gospodinjskih aktivnosti) je danes dovoljeno marsikaj, jutri je pa nov dan … po tradiciji se takrat pusta pokoplje, ob tem mu u spreminijo v o, prakricirajoči kristjani pa ob besedah pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš s posipanjem pepela po glavi in strogim postom začnejo štiridesetdnevne priprave na nov naval holesterola … strogi post pomeni, da se na pepelnično sredo ne sme jesti mesa in da se sme le enkrat na dan do sitega najesti … in tu ti s skokom v prihodnost (in receptom zanjo) na pomoč priskočita kruh in vino, ki sta si na škotskem, konkretneje v bukolikem pristaniškem mestecu mallaig – lejga, kako je luštkan –

v spomin dala krasno, gosto, dišečo župo hecnega imena cullen skink … ako hecnobo od  imena etimološko razstavimo, ugotovimo, da prva beseda pripada naselju s 1.327 prebivalci v okrožju moray, druga pa škotski župi, skuhani iz goveje krače (a.k.a. bočnika), kar seveda dalje izhaja iz nemške rečenice schinke, ki jo dobro zastopimo tudi pri nas, ane … finta je pa v tem, da cullenski skink ni skuhan iz goveje krače, ampak iz ribe – bolj natančno iz dimljene trske … kot tak je pa silno prikladen za strogo postno jed: ne vsebuje mesa (ki ga zavoljo dimastega okusa sploh pogrešil ne boš), zavolj masla in mleka in krompirja pa je reč dovolj izdatna, da se z enkratno izdatno skodelo lahko cel dan prepričuješ, da si sit … ker napotnik zdaj obvladuje tako toplo kot hladno dimljenje, je trsko rauhnil kar sam (d.i.y. je edina pot do dimljene trske, kupiti je pri nas tako ali tako ne moreš nikjer) in jo nato nadrobil na kiblo vroče, svilnato spasirane župce – lejo, kako je luštkana:

od tebe seveda ne pričakujem, da se boš za jutrišnji postni prigrizek zadeve lotil s čisto osnovne točke, v poštev za tole namreč pride vsaka rauhnjena riba, tudi v naših krajih najlažje dosegljive postrvi … zatorej bo receptura napisana splošno, v skladu z maksimo daj človeku ribo in nasitil ga boš za en dan, ali pa ga nauči ribo skuhati in bo sit celo življenje … takole ajnfoh je to za familijo:

• 1 cela dimljena riba
• šest krompirjev
• en veeelik, debeeeel por (beli del)
• pbl. pol litra mleka
• maslo
• sol, poper
• drobnjak ali peteršilj ali koprc za finalni posip

ribo oplakni, jo prereži na pol, deni v kastrolo in jo prelij z mlekom, tako da bo vsa potopljena … kastrolo pristavi na srednje močan ogenj, pokrij  in počakaj, da mleko zavre, nato ogenj ugasni in pusti kastrolo z ribo, tako, kot je …
v drugi kozici na maslu prepraži na polcentimetrske kolutke narezan por, dodaj olupljen, opran in na šestinke (kot jabolčne krhlje) narezan krompir ter toliko vode (ali zelenjavne osnove), da bo roba skoraj prekrita ž njo … rahlo osoli in kuhaj do mehkega!
ko je krompir kuhan odlij vodo – prihrani jo, pa tudi nekaj krompirjevih krhljev! … preostanek krompirja in pora prelij z mlekom, v katerem si segreval ribo in vse skupaj s paličnim mešalnikom zmelji v nulo … dodajaj še vodo, v kateri si kuhal krompir in por … a koliko? toliko, da bo juha gosta toliko, kot si predstavljaš, da bi morala biti gosta …
ribi odstrani kožo in meso poberi s kosti … na vsak krožnik naloži malo prihranjenega krompirja in nadrobljene ribe ter k vsemu vkup prilij sladkasto, dimasto, kremno juho … poskusi, če je treba še kaj soliti, potresi s poprom in šavjem po izbiri in spoznaj, da je tudi post lahko čisto okej …

soundtrack bo, logično, materinsko dimast, ker je taka tudi župa, kenede: smokin’ suckaz wit logic – mutha made ’em