risanke so fajn … še posebej risanke, v katerih se kaj kuha; recimo ratatouille, v katerem mladi linguini (uz pomoč nekoliko pacova) za zagrenjenga kritičarja antona ega skuha jed, ki ima lahko več imen – eno je seveda ratatouille, drugo je glede na štorijo filma lahko spomin na otroštvo, tretje pa confit byaldi; takole se je zgodilo:

kuharski konzultant pri nastanku filma je bil thomas keller, ki je reč od tradicioalne preproste podeželske zelenjevne enolončnice dvignil na vizualno jako fascinanten niveau; vsekakor dovolj fascinanten, da se je napotnik oni dan, ko je na placu ugledal ta podolgovate japonske melancane spomnil, da takšen ratatuj naredil bi tudi on … in ga potem čez vikend tudi je! … takle je bil, ko sem ga po uri in pol dušenja v pečici potegnil na plano:

glede na to, da se imam za motoričnega debilčka (vsaj s prsti) se mi tole zdi kar en tak dosežek, na katerega sem ponosen … je pa tudi res, da tole ni tak babvbav; ko se domogneš po svetlih in temnič bučk, jajčevcev in paradajza, ki so po prečnem prerezu vsaj približno enakih dimenzij, potrebuješ samo še malo zic ledra in tu spodaj priobčena navodila, pa boš zafrajaril pred risankastimi znalci … torej:

• 1 večji japonski jajčevec
• 2 temno zeleni bučki
• 2 svetlo zeleni (ali, še bolje, rumeni) bučki
• 6 paradižnikov – pelatov
• 1 manjša rdeča paprika
• 1 rumena čebula
• strok česna
• rožmarin
• sol, poper, olivno olje

zelenjava, navedena v prvih štirih alinejah naj bo čimbolj podobnega kalibra; potem pa s z njo postopaj takole: bučke na obeh koncih prireži, kako da ti ostanejo ravni sredinski kosi; pri koncih prireži tudi jajčevec … vse to na rezalniku/mandolini nareži na dva milimetra debele rezine; vsako vrsto zelenjave deni na poseben kup … paradižnike pri dnu križno zareži in jih za tričetrt minute potopi v vrelo vodo; nato jih s penovko prestavi v mrzlo vodi in olupi … olupljene paradižnike z ostrim nožem nareži na podobno tanke rezine, kot si bučke in jajčevec …
obrezke bučk, jajčevca in paradižnika nareži na kockice; prav tako rdečo papriko in čebulo, česen pa čimbolj tanko nalistaj … v ponev nalij dve žlici olivca, ga nežno segrej, nato pa dodaj vso zelenjavo, jo posoli in popopraj in nežno praži nekaj minut … tačas pripravi pokrov iz peki papirja, ki se ga lotiš približno tako, kot izdelovanja papirnatih snežink za na šajbe v drugem razredu osnovne šole: list peki papirja najprej dvakrat prepogni, da dobiš kvadrat, tega še enkrat (ali pa dvakrat) po diagonali prepogni napol, tako da dobiš trikotnik, ki ga skrajšaj tako, da bo, ko ga razpreš, nastal krog, ki bo natančno sedel v ponev na zelenjavo … no, to zdaj položi na zelenjavo, zmanjšaj ogenj in pusti, da se reč nežno duši kakšne pol ure ali dokler se ne zmehča … nato vso zelenjavo s faličnim mešalnikom zmelji v fin pire/kremo; če je treba dodaj malo vode …
e, zdaj s to kremo namaži dno okrogle ali ovalne nepregorne posode (meni je zato služila kar jeklena ponev, v kateri sem dušil zelenjavo); pri mazanju pa ne pretiravaj – verjetno ne boš porabil vse kreme – namaži le toliko, da je dno na tanko premazano (kao, ko paradajz salso mažeš na testo za pico) … zdaj pride pa skladateljstvo: v roko vzemi eno rezino malancane, nanjo z malo zamika položi šnito svetle bučke, nanjo z malo zamika fetko temne bučke in nanjo z malo zamika slajs paradajaza … pa spet rezina melancene itd. … ko je rokca relativno polna sestavljeno kontrukcijo prenesi v  posodo, oblagaš najprej zunanji obod … naslednji sestavljeno kontrukcijo dodaj k prvi in tako naprej, dokler ne zapolniš zunanjega kroga … potem pa začneš nizati notranjega – pri čemer zdaj konstrukcijice obrni v kontra smer … ko končaš še drugi cikel se – če imaš dovoljprostora loti še tretjega, ali pač nekako estetsko zapolni sredino …
vso to krasoto od zloženega zelenjavja posoli,  pokapljaj z olivcem, potresi z rožmarinom in spet prekrij s pokrovom iz peki papirja – če paše, lahko uporabiš kar tistega od dušenja zelenjave, če ne pa pripravi novega … posodo deni v na 150 stopinj segreto pečico, kjer naj ostane uro in pol … vmes malo pokukaj – če je zelenjava spustila preveč vode (v njej naj ne plava, ker ne kuhamo župe!), pokrov odstrani in nadaljuj brez njega … takisto lahko pokrov odstraniš ob koncu in reč na hitro pod pečičnim žarom narahlo zapeci iz zgornje strani … postrezi tako, da na paletni nož naložiš kakšnih deset centimetrov zelanjavnega niza in ga prestaviš na krožnik, kjer se lahko še malo igraš z njegovo postavitvijo in formacijo … nahrani antona ega v seb! … bon appetit!

ker gre pri tem projektu predvsem za futranja svojega kuharskega ega, je na to vižo zastavljen tudi soundtrack: frank black – hang on to your ego